Sanja živi v svetu barv. Vse okoli nje je pisano obarvano z melodijo mavrice. V barvitosti sveta uživajo vsi okoli nje in sploh ne pomislijo, da bi bil svet lahko drugačen. Sanja Sanja drugačen svet. Svet, v katerem ljudem ne bodo zadosti barve. Svet, kjer bodo ljudje čutili in slišali, ne samo videli. Verjame, da tak svet obstaja in da ga bo nekoč našla. Takrat tudi ne bo s svojimi sanjami sama, ampak bodo okoli ljudje, ki bodo živeli sanje podobne njenim.

V svetu misli in domišljije živi Domen. Vsi okoli njega so zadovoljni. Njihove misli in domišljija se vrtijo le v krogu znanega. Domen pa je prepričan, da se da živeti tudi drugače. Prepričan je, da obstaja svet, ki presega njihovo domišljijo. Vsak prosti trenutek Domnu domišljija riše vse možne svetove.

V svojih sanjah Sanja sanja Domnov svet. Svet misli in domišljije. V svoji domišljiji si Domen domišlja Sanjin svet. Svet barv. Oba slutnjo drugačnega sveta doživita istočasno. S tem ustvarita čarovnijo in se srečata. Zreta si v oči in sta presenečena, da so se njune sanje, misli in domišljija uresničile. Navdušena sta, da res obstajajo svetovi izven njunega sveta. Sanja razlaga Domnu, kakšno je življenje polno barv. Pisanost svojega vsakdana mu zelo težko razloži, saj Domen ne pozna barv. Ne pozna takih barv, kot obstajajo v Sanjinem svetu. Domen opisuje Sanji, kako ples misli in domišljije oblikuje njegov svet. Kako se tam ljudje gibljejo skozi življenje. Sanja si ta svet predstavlja po svoje, saj moči misli in domišljije Domnovega sveta ne pozna.

Sanja si predstavlja, kakšen bi bil njen svet, če bi bil bolj podoben Domnovemu. Njena slika tega skupnega sveta je čudna. Kar ji pripoveduje Domen je tako drugače od vsega, kar pozna, zato si drugačne slike ne zna naslikati v svojih mislih. Zamisli si sebe, kako bi lahko živela v tem skupnem svetu. Pa ji je slika povsem neprivlačna. Tudi sebe si ne more predstavljati, ampak se v mislih njena podoba vedno spreminja in je povsem daleč od njene prave oblike.

»Kaj pa če bi v skupnem svetu naslikala še Domna? Morda bi si nato lahko predstavljala ta nov čudovit svet!«

Poskusi tudi to. Nič ne pomaga. Oba sta povsem čudna, okorna in daleč od tega, kar sta v resnici. Ta svet ni prav nič podoben njenemu. Prepričana je, da njemu tudi ni. Skupni svet v njenih mislih in tisto, o čemer je sanjala, ko si je domišljala drugačne svetove.

»Ker sem tako rada sama, si moram morda predstavljati samo sebe v tem novem svetu? Morda bi si nato lahko predstavljala ta nov čudovit svet!«

Njena predstava skupnega sveta se sicer obarva, ima malce več poznanih stvari, ona si je malce, a samo malce, bolj podobna, a tega si ne želi. Takšen skupni svet ji ni všeč. Če bi se njuna svetova združila tako, ji ne bi bilo dobro. Je pa že raje v svojem svetu, čeprav sama in s sanjami.

Domnu se dogaja podobno. Skupnega sveta si nikakor ne more predstavljati. Kar si nariše v domišljiji in mislih je daleč od tega, kar si želi.

Pričneta se pogovarjati. Delita si svoje izkušnje s sanjami, mislimi in domišljijo. Drug drugemu podrobno razlagata svoje svetove in drug drugega sprašujeta o podrobnostih drugega sveta. Skupaj razmišljata o skupnem svetu. Naenkrat se vse sestavi. Oba vidita in doživljata nov svet z vsemi lastnostmi njenega in njegovega sveta. Hkrati se pojavil mnogo novega za oba. Ta svet se obema zdi najlepši možni. V njem vidita sebe in drug drugega. Vidita se zelo srečna skupaj.

Sanja si nato ponovno poskusi zamisliti samo sebe v tem novem svetu. V svojem svetu je tako navajena biti sama, da se tudi v skupnem svetu boji bližine nekoga drugega. Čeprav si tega želi. Njena slika skupnega sveta se ponovno razblini. Postane tako okorna, nenavadna in neprivlačna, kot je bila, ko si jo je predstavljala sama. Sedaj je prepriča, da je skupni svet možen edino, če z Domnom vstopita vanj skupaj in v njem poskusita zaživeti en ob drugem.

Nerodno se dotakneta drug drugega. Najprej rahlo, nato se močno primeta za roke. Drug drugemu stisneta dlani. Povleče ju v vrtinec. Skupaj s pričakovanjem opazujeta, kaj se dogaja okoli njiju. Nehata se vrteti, vrtinec se umiri in znajdeta se v novem svetu. Sanji misli, da je to Domnov svet. Domnu ga vidi kot Sanjin svet. Oba sta pozorna le na razlike od tega, kar poznata.

»Zakaj sem morala v njegov svet? Zakaj ni Domen prišel v mojega?«

»Kako sva se znašla v Sanjinem svetu, ko sva hotela ustvariti, skupnega?«

Bolj se razgledata naokoli. Poslušata zvoke tega sveta in poskušati občutiti, kaj ju obdaja. To ni njegov svet. To ni njen svet. Ta svet je mešanica. Vsak iz svojega sveta sta vzela tisto, kar se jima je zdelo dobro. V skupni svet sta preslikala tudi tisto, kar se jima je v svetu drugega zdelo dobro. Barvitost njenega sveta in misli njegovega. To sta naredila povsem spontano in oba naenkrat. Spogledata se in prisluhneta novim zvokom njunega sveta. Za oba so popolnoma novi. Pred njima se razgrinja skupno večno življenje, kjer se bosta prilagajala drug drugemu in se skupaj privajala na neprestane novosti. Veselila sta se tega, saj vesta, da jima bo vedno zanimivo, čeprav ne vedno zabavno. Začneta s skupno dogodivščino in oba radostno požvižgavata ob novostih okoli njiju in v družbi drug drugega.