torek, 11. oktober 2016

NEPRAVIČNA KAZEN

Mark je šel iz šole zelo jezen. Vedel je, da je bil upravičeno kaznovan, a je bi vseeno hud. Jure ga ne bi smel zatožiti učiteljici.

“Toži baba!” je zabrusil Juretu, preden je odšel skozi vrata razreda. Odkar je pred pol leta zakorakal v prvi razred, je to besedo slišal že večkrat. Danes jo je sam prvič uporabil. 

V garderobi pred razredom se je obul, vzel svojo jakno in stekel proti izhodu iz šole. Vsak dan ob štirih mu je zazvonila ura na roki. Stekel je k oknu in ko je pripeljala mamica pred šolo, je poklical učiteljico. Mamica ji je pomahala in učiteljica ga je pustila, da je sam odšel do avta. Na to je bil nadvse ponosen. Vedel je, da je sedaj že velik fant.

Kot velik fant je danes naredil neumnost, ki jo je učiteljica opisala v njegovi beležki. Bal se je svojo beležko pokazati staršem. V beležki je učiteljica zahtevala njihov podpis. Ko bosta mamica in očka prebrala sporočilo, bosta prava gotovo jezna. Vedel je, da jima bo poslala tudi e-sporočilo, tako da jima je moral sam že prej povedati, preden bosta prebrala to na računalniku. 

“Mami, po nesreči sem danes v šoli razbil luč!” je iz njega udarilo takoj, ko se je usedel v avto. 

Mama je ugasnila avto. Namesto da bi takoj odpeljala izpred šole, se je raje obrnila k Marku.

“Kako se pa po nesreči razbije luč?” jo je zanimalo.

“Saj veš, da sva z očkom naredila fračo in da že cel mesec treniram streljanje v tarčo?” je potiho razlagal.

“Ja, vem. In kaj ima to veze z razbito lučjo?” je zanimalo mamo.

“No, veš…” je začel Mark in malce obmolknil.

“Kaj vem?” je mamica pobezala vanj.

“No, mislim… Sošolcem sem se pohvalil, da že zelo dobro ciljam s fračo, pa mi niso verjeli. Danes sem vzel fračo s sabo v šolo, da bi jim pokazal. Namesto da bi zadel drevo, ki sem ga ciljal, sem zadel luč in se je razbila,” so se besede kar vsule iz njega. 

Mami je globoko dihala in v sebi štela do deset. Najraje bi Marka nadrla in s tem sprostila svojo jezo, a je vedela, da mu to ne bo pomagalo. Še nekaj časa je tiho gledala skozi okno. Mark se je ob tem nestrpno presedal, saj ni vedel, kako huda je mamica.

“Vzel si fračo v šolo, čeprav smo se zmenili, da je nikoli ne boš?” je naenkrat vprašala.

Mark je pokimal in solze so se mu začele nabirati v očeh.

“In razbil si luč, ki jo bomo morali sedaj plačati?” je nadaljevala.

Mark je še enkrat pokimal in solze so mu že teke po licih. 

“Ker si vzel fračo v šolo, čeprav je ne bi smel, boš cel teden po šoli doma. Nič druženja s prijatelji,” je mamica odlično povedala kazen.

“Prav, mami,” je skoraj zašepetal Mark.

“Ker si razbil luč, čeprav je bilo po nesreči, boš vsako popoldne nabiral divji kostanj. Kostanj bomo prodali in ta denar boš dal za popravilo luči,” je mamica še dodala z glasom, ki ni pričakoval ugovora.

“Ja, ampak mami…,” je kar zletelo iz Marka.
“Kar tiho bodi in malo razmisli o vsem, medtem ko se voziva domov. Doma se bomo o vsem skupaj pogovorili še z očkom,” je sedaj že jezno rekla mami in vžgala avto.

Mark je celo pot domov razmišljal o svoji kazni: “Saj res ne bi smel vzeti frače v šolo in zadeti luči. Ampak dve kazni! To ni pravično. Razbita luč je bila čista nesreča. Nisem je zanalašč razbil. Mamica, ki pravi, da me ima najraje na svetu, bi to morala razumeti!”


Mark je stekel v stanovanje, zbrcal čevlje z nog in planil v Erikino sobo. 

“Erika, mami me ne mara!” je zaklical namesto pozdrava.

Eriki je šel Mark večino časa izredno na živce, včasih pa ga je edino ona znala potolažit. Pogledala ga je, kot znajo pogledati le najstnice. Videla je solze, ki so hotele na plano, zato je samo razširila roke. Mark je z veseljem planil k njej v objem. Med jokom ji je obnovil dogodke tega dne.

“Najraje bi zbrisal cel dan, da se vse to ne bi nikoli zgodilo!” je zaključil svojo razlago.

“Raje razmisli, kaj dobrega ti ves to lahko prinese,” ga je tolažila Erika.

“Nič!” je bil jezen.

“O, ni tako! Kazen naj bi te naučila in spomnila, da se boš od sedaj naprej držal dogovorov,” mu je razložila velika sestra.

“To že, ampak mami me nikoli več ne bo imela tako rada, kot me je imela včasih!” je zaskrbljeno ugovarjal Mark.

“Ne govori neumnosti,” se je skoraj zasmejala Erika.

“Saj jih ne,” je bil jezen Mark.
“Mami te bo imela celo življenje neskončno rada. Niso ji všeč vsa tvoja dejanja in za nekatera te kaznuje, a ima te najraje na svetu,” ga je tolažila.

“Nima!” je Mark trmasto vztrajal.

“Ne! Prav imaš. Najraje na svetu ima mene!” se je zasmejala.

“Daj no, Erika!” je protestiral Mark.

Še bolj sta se stisnila drug k drugemu in Erika mu je zašepetala: “Oba naju ima najraje na svetu!”

“Pa očka!” je dodal Mark.

“Pa očka ima tudi rada!” se je strinjala Erika.

Nekaj časa sta bila še objeta, potem ga je odrinila od sebe: “Dosti te sladkobe! Pogovarjat se grem z normalnimi ljudmi!”

V roke je vzela svoj telefon in začela tipkati. Mark je vzel svojo torbo in se odpravil v svojo sobo.


Mark se je v svoji sobi usedel na stol ob oknu. Gledal je svoje prijatelje, ki so se igrali na dvorišču. Tako rad bi šel k njim, se z njimi podil in zabaval, pa ni smel iz stanovanja. Ni vedel, kaj naj počne. Brati se mu ni ljubilo, sestavljati kock tudi ne, s fračo pa v stanovanju ni mogel ciljati. Od vsega na svetu pa bi najraje počel prav to,  ciljal s fračo. Če že ni mogel biti s prijatelji, kar bi bilo pa sloh najboljše. Vedel je, da si z Eriko ne more pomagati pri preganjanju dolgega časa, k mamici pa si ni upal. Vedel je, da je še jezna. Dokler ne bo govorila z očkom, se je bo raje izogibal. Tako se je odločil. Z enim ušesom je neprestano poslušal, kdaj bo očka prišel domov. Najraje bi videl, da bi tudi očka že vedel za razbito luč, saj bi bilo potem vse lažje. Ni vedel, kako se bo očka odzval. Upal je, da se bo strinjal z mamino kaznijo in se ne bo preveč jezil nanj. Za danes je imel dovolj že njene jeze. In imel je dovolj pogovorov in razmišljanja o svojem današnjem vedenju.


Zunaj je postajalo temno in njegovi prijatelji so že vsi odšli domov, očka pa še kar ni bilo. Marku se je te zdelo nadvse čudno. Najraje bi odšel k mamici in jo vprašal, kje je očka, a se je bal, da bi jo s tem ponovno razjezil. Iz samega dolgčasa se je usedel za pisalno mizo in začel delati domačno nalogo. Spomnil se je tudi na beležko in si jo pripravil, da bo šel z njo kasneje k staršem. Brez njunega podpisa ni želel naslednji dan v šolo. Ko je končal nalogo je vzel beležko v roko in se odpravil v dnevno sobo. Čeprav očka še ni bilo doma, je želel, da mu vsaj mamica podpiše obvestilo. Tik preden je vstopil v dnevno sobo, je zazvonil telefon. Ustavil se  je pred vrati in želel počakati, da mamica konča s pogovorom. 

“Kje pa si?” je slišal mamico vprašati na pol jezno in na pol prestrašeno.

Sledila je zelo dolga tišina. Mislil si je, da mami posluša odgovor. Že se je hotel obrniti in počakati v svoji sobi, ko je zaslišal, da mami joka.

“Kako se je pa to zgodilo?” je slišal mamičine besede med njenim hlipanjem.

Ponovno je sledila dolga tišina. Sam sebi se je zdel nesramen, ker posluša njen pogovor, a se kar ni mogel odlepiti od vrat. Počutil se je tako težkega in prikovanega na tla.

“Moraš jima povedati!” je mamica skoraj zavpila in hip za tem dodala: “Ne bom jima jaz povedala, sam jima boš!”

Mamičinega joka ni bilo več slišati. Njen glas je bil tudi zbran in sedaj že jezen: “Ne bom se jima lagala. Tudi ti se jima ne boš lagal z neko zgodbo o delu na ladji na drugem koncu sveta. Povedal jima boš, kaj si naredil in zakaj te toliko časa ne bo domov,” je odločno rekla.

Mark se je naenkrat počutil povsem lahkega, kot da bi sila, ki ga je držala na mestu, popustila. Obrnil se je in stekel k Eriki. Planil je v njeno sobo, se usedel ob njene noge in jih objel. Vedel je, da bo jezna nanj, ker ni potrkal, a bilo mu je vseeno.

“Pa kaj je s tabo, pusti me pri miru!” se je zadrla nanj in hotela izvleči noge iz njegovega objema. “Danes si pa res naporen. Nimam se časa neprestano ukvarjat s tabo in s tvojimi težavami.”

“Erika! Mislim, da se je očka odselil,” je prestrašen rekel in še bolj močno stisnil njene noge.

Erika ga je nekaj časa molče gledala. Ni vedela, ali bi se mu zasmejala ali bi njegove besede vzela resno.

“Pa kaj si sanjal, da govoriš takšne neumnosti?” je zadirčno vprašala.

“Erika, saj sploh še nisem spal in nisem mogel sanjati. Zares sem slišal mamico, ko se je po telefonu pogovarjala z očkom. Rekla mu je, da nama bo moral sam povedati, zakaj ga dolgo ne bo domov,” je razložil Mark.

Erika ga je debelo gledala in ostala brez besed.

“Moraš mi verjeti, da je to res. Očka ne bo več domov,” je sedaj že med jokom zašepetal Mark. 

“Ne jokaj. Počakaj, da nama mami pove, kaj se dogaja. Morda si pa vse čisto narobe razumel,” ga je tolažila.

“Nič ni narobe razumel,” je rekla mamica, ki se je naenkrat pojavila med vrati.

“Kaj!” je zavpila Erika: “Kaj praviš, da se je očka odselil?”

Mamica se je usedla na tla ob Marka in ga objela. Hkrati je objela tudi Erikine noge.

“Očka nekaj časa ne bo domov,” je zašepetala mami.

Erika je po tonu glasu prepoznala, da se dogaja nekaj zelo resnega. Zdrsnila je s stola in se jima pridružila v objemu.

“Kako ga ne bo domov? Zakaj?” je vprašala.

Mamica je samo odkimala z glavo in po licih so ji pričele teči solze.

“A se ločujeta?” je še naprej spraševala Erika.

Mami je odkimala.

“Kaj to pomeni – se ločujeta?” je vprašal Mark.

“To je takrat, ko se oči in mami nimata več rada, pa gresta vsak živeti po svoje,” mu je razložila Erika.

“Kaj?« je zavpil Mark in planil v jok. »Nimata se več rada?”

Mami je Eriko jezno pogledala in Marku pričela brisati solze.

“Še vedno se imava zelo rada in se ne ločujeva!” ga je tolažila mami. Ob tem je oba svoja otroka božala po hrbtu. Erika se je prilepila nanjo.

“Zakaj pa očka potem ne bo domov nekaj časa? A naju nima več rad?” je Mark vrtal dalje z vprašanji.

“Očka vaju ima oba zelo rad. Vedno vaju bo imel in tega ne smeta pozabiti! Ne glede na to, kar koli bosta v življenju naredila, vaju bo imel rad!” jima je zagotovila.

“A tudi ker sem razbil luč in vzel fračo v šlo?” je takoj izkoristil svojo priložnost Mark.

“Seveda, tudi če si razbil luč, te bo imel očka vseeno vedno rad!” je potrdila mamica.

“Zakaj ga pa potem ne bo domov?” je ponovno vprašala Erika.

“Očka ne bo domov, ker je naredil zelo veliko neumnost. Ne bom vama jaz razlagala, kaj je naredil, ker sva se zmenila, da vama bo to sam razložil,” je pojasnila mamica.

“Kako, če ga ne bo domov?” je bila že malce nestrpna Erika.

“Napisal vama bo pismo in čez nekaj časa, ko ga bomo lahko obiskali, vama bo tudi sam razložil, kar bosta želela vedeti,” je potrpežljivo razložila.


Naslednji dan mamica Erike in Marka ni zbudila, da bi bila pravočasno v šoli. Odločila se je, da bodo cel dan preživeli doma. Pripravila jima je prav poseben praznični zajtrk. Danes se jim ni mudilo in bilo je dovolj časa za stiskanje pomarančnega soka in peko palačink. Ko je bila miza pripravljena, ju je mami zbudila in pričeli so se sladkati. Vsak si je na palačinke mazal namaz po svoji želji. Mamica je spretno vodila pogovor o prijetnih dogodkih, ki so jih do sedaj že skupaj doživeli. Ko je bil Mark majhen in ko je bila Erika majhna in Marka sploh še ni bilo na svetu. Klepetali in jedli so celo uro, nato pa skupaj pospravili kuhinjo. V dnevni sobi je mamica na mizo postavila igro Človek ne jezi se in skupaj so se igrali, jezili in smejali celo dopoldne. Ko je šla mamica kuhat kosilo, je pri vratih pozvonilo. Mark jih je šel odpret. Z dvema pismoma v rokah je prišel v kuhinjo. Mamica je poklicala Eriko in Mark ji je izročil njeno pismo. 

“Pojdita vsak v svojo sobo in preberita vsak svoje pismo. Če me rabita, sem tukaj!” jima je rekla mamica. 

Začudeno sta jo pogledala in brez besed ubogala. Erika je za sabo vrata zaprla, Mark pa jih je pustil odprta. Nekako je vedel, da bo kmalu stekel k mamici v objem.


Moj Mark!
Vedeti moraš, da te imam zelo rad in da se to ni spremenilo, čeprav sem naredil veliko veliko neumnost. Tudi odrasli naredimo včasih kaj takega, česar ne bi smeli. Odrasle nas tudi kaznujejo, če delamo stvari, ki so prepovedane. Odrasle takrat pošljejo v zapor. Tudi jaz sem sedaj v zaporu in bom tu kar precej časa. Zaprt bom pet let, ker sem ukradel zelo veliko denarja. To, kar sem naredil, ni prav. To moraš vedeti. Krasti je prepovedano in ne bi smel tega narediti. Vedeti pa moraš, da sem še vedno tvoj očka in da se to ne bo nikoli spremenilo. Če sem naredil nekaj, kar ne bi smel, to ni povezano s tabo. Krasen fant si in rad te imam. Kmalu me pridite vsi skupaj obiskat in takrat ti bom razložil vse, kar boš želel. Ubogaj mamico in ji čim bolj pomagaj. Njej je tudi hudo. Rad te imam in že sedaj te zelo pogrešam! 
tvoj očka


Mark je z listom v roki stekel v kuhinjo k mamici. Vrgel se ji je v objem in začel jokati. “Mamica, kaj to pomeni, da je očka v zaporu? A bo še kdaj prišel domov? A me zato sedaj ne bo imel nihče več rad, ker je moj očka delal neumnosti? Ali se bodo prijatelji še igrali z mano?” so se vprašanja vsula iz njega.


Moja ljuba Erika!
Vedeti moraš, da te imam zelo rad in da se to ni spremenilo, čeprav sem naredil veliko veliko neumnost. Tako veliko neumnost, da sem moral v zapor. Najraje bi ti vse razložil v pogovoru, pa ne vem, kdaj me boste prišli obiskat. V zapor gredo ljudje, ki naredijo neumnost zalanašč ali po nesreči in tudi tisti, ki zanalašč naredijo kaj zelo groznega. Jaz nisem naredil nič zelo groznega, vseeno pa sem naredil nekaj, kar ni prav. Nekaj, kar ni po zakonu in česar se ne dela. V zaporu bom pet let ker sem ukradel zelo veliko denarja. Ne glede na moje dejanje, moraš vedeti, da te imam neskončno rad in da bom vedno tvoj očka in da boš vedno moja punčka. Čeprav sem jaz kradel, to ni prav in ti tega ne počni! Najbrž se bodo tvoji prijatelji različno odzvali na to, da je tvoj oče v zaporu. Ampak to ni povezano s tabo. Ti si krasna punca in moja dejanja te ne zaznamujejo. To moraš vedeti, tudi če se bodo morda kakšni od tvoji prijateljev obnašali do tebe nesramno. Oprosti, da sem te spravil v tak položaj. Prosim te pa vseeno, da se sedaj bolj povežete z mamico in Markom, ker vam bo to pomagalo preživeti vsaj ta prvi šok. Rad te imam in že sedaj te zelo pogrešam! 
tvoj očka


Erika je obsedela in list ji je padel iz rok. Ni mogla verjeti, kar je ravnokar prebrala. Nekaj časa je čakala, da bo očka vkorakal v sobo in ji rekel, da je to prvoaprilska šala. Ni vedela, kaj naj si misli in kako naj se počuti. Ni hotela v kuhinjo k mamici in Marku, ker bi prevzela njune občutke. Jezna je bila na očka. Ni hotela v kuhinjo k mamici in Marka, saj bi ta hip nanju stresla svojo jezo. Na ušesa si je dala slušalke, vključila glasbo in se ulegla na posteljo. Sploh se ni zavedala, da so ji po licih tekle solze.


V avtu je bila popolna tišina. Vsi trije so bili malce prestrašeni, pa niso želeli tega priznati drug drugemu. Vsak zase si je predstavljal, kako bo potekal obisk. Erika se še ni odločila ali bo jezna in bo očka nadrla, ali ga bo ignorirala, ali pa se bo delala, da sploh ni tam. Mark se je bal, da bo to srednjeveška ječa, iz katere ne bo našel izhoda, ko bo želel domov. Da bo to kakšna ječa kot v pravljici ali risanki. Komaj pa je čakal, da bo stekel k očku v objem. Mamica si je želela, da bi vsi štirje čim lažje preživeli prvo minuto srečanja. Vedela je, da bo vse dobro, ko se bodo sprostili.


Proti stavbi, kjer se bodo srečali z očkom, so hodili stisnjeni čisto drug k drugemu. Mamica je za eno roko držala Eriko, na drugo roko pa je bil Mark kot prilepljen. Počasi so vstopili v veliko sobo, kjer so bile razporejene mize. Nekaj je bilo že zasedenih. Za eno je sedel njihov očka in jih malce prestrašeno gledal. Počasi je vstal a ni vedel, ali naj jim gre nasproti ali naj jih počaka pri mizi. Ko ga je Mark zagledal, mu je stekel v objem. Mamica se jima je tudi pridružila, Erika pa se je postavila na drugo stran mize in jih jezno opazovala. Očka je stegnil roko proti njej, pa je samo odkimala in stopila pol koraka nazaj. Očka ji je pokimal in zakopal svojo glavo v mamičin objem. Eriki so se sekunde vlekle kot ure in želela je, da bi se že vsi usedli za mizo. Odmaknila je stol na svoji strani in se usedla. Kot da bi s tem zbudila ostale tri, so se odlepili en od drugega in tudi posedli za mizo. Mark je sedel k očku v naročje in se povsem prilepil nanj. Sedeli so v tišini in se gledali. Vsi so hoteli toliko stvari povedati in toliko stvari vprašati, a si nihče ni upal začeti.


“O, saj res, nekaj imam zate,” je naenkrat vzkliknil Mark. Vzel je mamičino torbo in v njej poiskal mapo. Počasi je iz mape vlekel svoje risbice. Na mizo pred očka je položil prvo.

“Poglej, očka, na tej smo vsi štirje, ko boš spet doma in se bomo imeli fino,” je razlagal.

Vsi štirje so se zazrli v risbico.

“Na tej smo mi trije. Erika, mamica in jaz, ko se pogovarjamo po kosilu” je pokazal na naslednjo: ”Sedaj se moramo naučiti biti sami in takole radi posedamo, da smo skupaj. A vidiš, kako sem priden in ubogam mamico?” 

Z velikimi očmi je čakal pohvalo. Očka ga je pobožal po glavi. Vzel je naslednjo risbo in jo položil na mizo pred očka. 

“Tukaj Erika posluša glasbo v svoji sobi,” je rekel bolj tiho in izpod čela pogledal Eriko. Upal je, da se ne bo razjezila: “Kadar je žalostna vedno posluša glasbo. Ko postane boljše volje, pa še naprej posluša glasbo. Vem, da se po nekaj skladbah mnogo bolje počuti.”

Iz mape je vzel četrto risbico in jo postavil pred očka. Ostali dve je malce odmaknil. 

“Mamica tukaj bere knjigo. Ne mara gledati televizije in v spalnici bere, preden zaspi. Prebere si zgodbico za lahko noč, tako kot jo prej prebere že meni. Tako si nabere energijo za vse, kar mora sedaj narediti za vse nas. Včasih sta stvari delala skupaj, sedaj mora pa večino stvari delati sama. Saj ji z Eriko pomagava, ampak večino vseeno naredi ona,” je zaključil razlago. 

Čez prejšnje risbe je položil še zadnjo.

“Očka, tukaj si pa ti. Rad te imam, čeprav vem, da se nisi prav obnašal in moraš biti kaznovan. Da boš vsak dan povezan z nami, pa sem ti narisal vse te risbe, da nas boš gledal in ne boš pozabil na nas. Vidiš, še na tej risbi so narisane moje risbice. Do naslednjič ti jih bom narisal še več. Tako boš vedno vedel, kaj mi počnemo,” s pričakujočimi očmi se je zazrl v očka. 

Vsi so bili še naprej tiho.

“Zakaj nihče nič ne reče? A sem kaj narobe naredil?” je prestrašeno vprašal Mark, ker so vsi trije še naprej tiho sedeli.

“Ne, vse si naredil odlično, zlat fant si!” mu je zašepetala mamica.

“A sem res zlat fant, očka?” je želel Mark še očkove potrditve.

Očka je samo kimal in ga stisnil k sebi. Še vedno so vsi molčali, Mark pa ni maral tišine. 

“Očka, saj res. Jaz sem tudi kaznovan. Na srečo ne tako, da moram v zapor, ampak cel teden moram biti doma in ne smem ven s prijatelji. To je zelo hudo zame, veš. Jaz sem tudi naredil neumnost. V šolo sem vzel fračo in razbil sem luč. Mamica me je dvojno kaznovala, kar se mi ne zdi prav. S prijatelji se ne smem igrati, pa še kostanj moram nabirati vsak dan. To se mi ne zdi najbolj pravično!” 

V tistem trenutku se je spomnil, da je mamica najbrž na drugo kazen pozabila, saj sploh še ni nabiral kostanja. Z roko si je hitro prekril usta in pogledal mamico. 

Še preden je uspela mamica kaj reči, je nadaljeval: “Veš, smo pa mi trije tudi kaznovani, ker si ti delal neumnosti in stvari, ki jih ne bi smel. Ker si kršil zakon in si sedaj z zaporu, smo mi trije sami doma in nam je zato hudo. Brez tebe smo. To sploh ni pravično, veš. Da te bomo pa malce manj pogrešali, moraš obljubit, da boš tudi ti nam narisal risbe. Nariši nam sebe in vse, kar tu počneš. Doma bomo obesili tvoje risbice na steno in imeli bomo vsaj majhen občutek, da si z nami. Narisati jih moraš do naslednjega obiska. Še boljše pa bi bilo, da nam jih že prej kar pošlješ po pošti,” je navdušeno razlagal Mark.

Erika je vstala in objela očka. “Rada te imam,” mu je zašepetala v uho. Prijela je Marka za roko: “Midva greva malo ven na tobogan. Se vidimo naslednjič.” 

Z roko v roki sta odšla proti vratom. Tik preden sta zapustila sobo se je Mark obrnil, izpulil roko iz Erikine: “Takoj bom nazaj.” 

Stekel je nazaj k njihovi mizi.

“Očka, če boš lahko, pa se posnemi, ko bereš kakšno pravljico. Pred spanjem bi rad poslušal tvoj glas. Mamica bo imela tudi več časa, da bo lahko brala svoje knjige, če mi boš ti bral pravljico za lahko noč.” Objel ga je in mu dal poljubček, nato pa stekel nazaj k Eriki. Skupaj sta odšla ven na trato k toboganu.


“Erika, veš kaj bom naredil jutri v šoli,” je vprašal Mark in ponosno gledal svojo sestro.

“Pojma nimam!” je rekla. “Najbrž bo kaj pomembnega,” je takoj nato zelo prijazno dodala. Danes je bila zelo ponosna na svojega malega bratca.

“Opravičil se bom Juretu. Ni bilo lepo, da sem ga obtožil za toži babo in bil jezen nanj. Jaz sem naredil nekaj narobe in ne on. In to mu bom povedal,” ji je razložil.

Erika ga je začudeno in hkrati ponosno gledala. 

“Pa fračo mu bom nesel za darilo. Z očkom bova naredila drugo.”


Stekel je na tobogan, splezal nanj in me spuščanjem po toboganu zavpil: “Saj vem, da bom dolgo čakal na novo fračo, a se bo splačalo!”

sreda, 29. julij 2015


Eksperiment – 1. del

Kaj je pisec s tem želel povedati?
Vidimo vsi svet z istimi očmi ali ga dojema vsak po svoje?

Ljudje smo prepričani, da vsi na svetu razmišljajo tako, kot razmišljamo sami. Če že ne vsi, pa vsaj večina. (Jaz sem v to prepričana, jaz sem ena izmed ljudi, zato vem, da dela in razmišlja tako večina ljudi.) Čeprav nas neprestano obdajajo dogodki in zgodbe, ki nam odpirajo oči in kažejo nasprotno, različno razmišljanje težko sprejmemo. Ko ugotovimo, da ne razmišljajo vsi enako kot mi, smo seveda prepričani, da drugi razmišljajo narobe. Mi imamo vedno prav! Naše razmišljanje je edino pravilno.

Pisatelji ne dopuščamo možnosti, da bi bralci razumeli našo zgodbo drugače, kot smo jo zapisali. Saj vendar vsi razumejo zgodbo točno tako, kot sem jo zapisala! Zapisala sem jo z namenom, da svoje sporočilo skozi zgodbo predam drugim. Seveda to vem, ker sem tukaj v vlogi pisateljice. Verjamem, da vsi pisatelji razmišljamo enako. Pri pisateljih morda ta »samopomembnost« in orientacija v naše edino pravilno razmišljanje izhaja še iz šolskih klopi. Koliko krat smo morali pri slovenščini ob branju raznih besedil različnih pisateljev odgovarjati na vprašanja: "Kaj je pisatelj s tem želel povedati?".

Učili so nas, da je edino pravilno eno razmišljanje in to pisateljevo. Ali pa še razmišljanje učitelja, ki smo mu morali odgovarjati o pomenu prebrane zgodbe. Koliko knjig je napisanih o edini »pravilni« razlagi literarnih besedil in filmov. Je torej z nami kaj narobe, če jih razumemo drugače?

V šolah bi morali to vprašanje malce spremeniti. Vprašanje bi se moralo glasiti: »Kako jaz (bralec) razumem to zgodbo?« Na tak način se ne bi učili »pravilnega« razumevanja zgodbe. S tem bi se naučili, da ne razmišljamo vsi na enak način in da na vsakega od nas zgodba vpliva različno.. Na vsakega življenje, dogodki in zgodbe drugače vplivajo in vsak jih drugače razume. Različnost moramo sprejeti! In različnost je edino možna, edino pravilna in edina, ki pripelje do pestrosti življenja vseh ljudi v družbi. V osnovnih šolah, srednjih šolah in na fakultetah bi učitelji in profesorji naučili svoje učence in študente razmišljati izven okvirja enotnega razmišljanja. Na ta način bi se naučili sprejemati različnost. Na ta način bi se naučili uporabljati svojo glavo. Tako bi naša družba prešla na družbo razmišljujočih osebkov, ki želi celotni družbi dobro, namesto da ostajamo družba ljudi, ki slepo sledijo avtoritetam, ki delujejo bolj v svojo korist kot v dobro celotne družbe.

Delovanje zgodb je razdeljeno na dva nivoja: na naše dojemanje na zavestni ravni in na delovanje na naši podzavest. Na zavestni ravni nam zgodbe povedo stvari, ki jih lahko tudi opisujemo. Na podzavestni ravni pa nam zgodbe pa premikajo svetove. Zavestno raven lahko neposredno opazujemo in po njej sprašujemo, kar se zgodi na podzavestni ravni pa lahko opazujemo skozi čas v svojem obnašanju in dojemanju svet. Vedno, ko opisujemo, kaj je nam zgodba povedala, pa se osredotočimo na zavestno raven. To raven lahko opazujemo, se o njej pogovarjamo in jo opisujemo. Kaj se dogaja v naših globinah podzavesti, pa včasih ne prepoznamo in ne vidimo, včasih zavestno skrivamo, večino krat pa na nas deluje, ne da bi se sami tega sploh zavedali.


Eksperiment

Da bi si dokazala, da moje zgodbe vsak razume na edini možni način – s sporočilom, ki sem si ga  zamislila – sem se odločila za eksperiment. Različnim ljudem sem poslala v branje moje zgodbe s prošnjo, da mi napišejo svoje razumevanje. Zelo kratke zgodbe v nekaj stavkih. Tako kratke zgodbe, da lahko po mojem prepričanju nosijo le eno sporočilo.

Vprašanje oziroma naslov eksperimenta »Kaj je pisec s tem želel povedati?« sem zastavila ob desetih zgodbah različnim meni poznanim ljudem. Različnim po starosti, spolu, izobrazbi, načinu življenja, velikosti, številki nog   Z vsemi različnostmi, ki jih srečamo, ko se sprehodimo z očmi po okolici.

Po elektronski pošti so vsi enako prejeli naslednje navodilo:

ZADEVA: Kaj je pisec s tem želel povedati?

Pozdravljen/a!

Za svoje zgodbice na zgodnje vprašanje sicer znam odgovoriti, bi pa rada ugotovila, na koliko različnih načinov se moje zgodbice lahko razumejo. Ali vsak povsem po svoje razume zgodbico ali jo večina ljudi razume podobno.

Naredila bom en tak mali eksperiment in tudi tebe bi vključila vanj. Zato imam eno veliko prošnjo:
Poslala ti bom 10 zgodbic (eno po eno). Vsako prosim preberi in mi na kratko napiši, kako jo razumeš (v enem stavku).

Upam, da ti bo tale eksperiment vsaj malo v zabavo.

Hvala v naprej!
Lep dan ti želim
Sanja

Prejela sem skupaj 266 razlag za vseh deset zgodb. Za prvo zgodbo sem prejela odgovore od 35 ljudi. Počasi se je zgodil pri nekaterih zgodbicah vsip in na koncu mi je 23 ljudi odgovore poslalo za vse zgodbe.

Z ugotovitvami poskusa sem si želela razširiti svoja obzorja in ugotoviti, na koliko načinov ljudje razumejo moje zgodbe. 

Načini nagovarjanja
(način pisanja odgovorov)

Ljudi lahko na vseh področjih delovanja razdelimo v razne skupine in kategorije. Ustreza nam, če lahko sebe ali druge uvrstimo v različne razrede, ker smo prepričani, da nam je svet tako bolj razumljiv. Razdeljevaje in predalčkanje nam pomaga svet razumeti in se v njem lažje gibati in znajti. Zanimivost, ki mi je ob pregledovanju odgovorov najbolj padla v oči, je različnost podajanja odgovorov glede na (slovnično) osebo, ki jo nagovarja pisec odgovora. Med prejetimi odgovori so bile zastopane vse slovnične osebe ednine in množine poleg tega pa tudi brezosebno nagovarjanje bralca. V nekaterih odgovorih so se znotraj odgovora nagovorjene slovnične osebe spreminjale.

Odgovore sem glede na nagovorjenca razvrstila v sedem različnih skupin. Vsaka skupina v sebi skriva pogled v piščev svet. Skupine so hkrati slika naših povezav in zaznavanj okolice ter naših vlog, ki jih v svet nekako projiciramo, in s katerimi se svetu predstavljamo. V večin primerov delamo to podzavestno in o sebi razkrivamo več, kot se zavedamo. Ko delamo pa to zavestno, lahko dosegamo z našimi sporočili učinek, ki si ga želimo.

Skupina JAZ
Zaradi naravnanosti nase sveta okoli sebe ne opazim, ker sem tako pomemben, da s sporočilom nagovarjam sebe,ostali pa naj sporočilo sprejmejo in v njem prepoznajo mojo veličino. Jaz pred vsemi ostalimi!
 (en odgovor od vseh prejetih– 0,38 %)

Skupina TI
Seveda te tikamo in to s tem lahko nagovarjam k različnim dejanjem. Dodeljujem ti akcijo, odgovornost ali ti dajem nasvete iz svojega udobnega položaja. Ti deljaj! Ti delaj, da bo meni fino in da (do)kažeš moj prav. S tem ko te tikam tudi nakazujem najino bližino. To mi daje večjo moč in širši nabor besed (in dejanj), s katerimi te lahko nagovarjam.
(58 odgovorov od vseh prejetih– 22,14 %)

Skupina ON/ONA
V tej skupini je pisec podal neposredno obnovo, opisal je dogajanje v zgodbi in svojo razlago podal skozi oči tretje osebe. Običajno tiste osebe, ki je v zgodbi nastopala, včasih pa tudi nekoga tretjega, ki naj nekaj bi ali ne bi naredil. Vse kar se na svetu dogaja se dogaja nekomu tretjemu, ki nima ničesar skupnega s podajalcem odgovora. Tu je popolna disociacija sebe iz zgodbe, iz dogajanja in iz življenja. Vedno je opazovalec in nikoli akter v dogajanju.
(36 odgovorov od vseh prejetih– 13,74 %)

Skupina MI
Kadar pri opisovanju razlago zavijemo v skupni MI (in se ne izpostavljamo kot JAZ), je seveda strinjanje bralca in učinek na bralca večji. Lažje se najdemo v skupini MI in sprejmemo napisano ali povedano. Skupaj pripadamo skupini, ki je zato naša, boljša, poznana in vsi skupaj tako dosežemo več. Smo pa le eden od nas in se zato lahko včasih v skupini skrijemo. Naš del opravi nekdo drug. Včasih pa mi naredimo del nekoga drugega znotraj skupine. Skupaj smo močni in pripravljeni narediti več, kot ko smo sami – ko nismo del skupine.
(57 odgovorov od vseh prejetih– 21,76 %)

Skupina VI
Čeprav ste morda že del skupine, se ne počutite kot njen del. Malo se držite na distanci, ker (še) ne pripadate ali pa ker se (še) ne počutite kot MI. Ste pozicije ste bolj zadržani v podajanju svojim mnenj in podajate ideje, kaj je vse možno, brez da bi se sami v to zelo vživeli ali da bi vam to kaj pomenilo. Za vas veljajo malce drugačna pravila kot za vse ostale.
(2 odgovora od vseh prejetih – 0,76 %)

Skupina ONI
Vsi v tej skupini se odzivajo na svet zelo podobno kot on in ona, le da v teh pisanjih nastopa več posameznikov.
(2 odgovora od vseh prejetih – 0,76 %)

Skupina Brezosebno nagovarjanje
Najprimerneje se je priključiti in slediti dogajanju, da se izvede vse tako, kot se mora. Proučiti se mora dejstva in se temu primerno odzvati. Reaktivnosti, prilagodljivosti in anonimnosti je treba slediti, da se zagotovi delovanje in bivanje brez nepotrebnega izpostavljanja in privabljanja pozornosti.
(86 odgovorov od vseh prejetih – 32,82 %)

Mešano nagovarjanje
V teh odgovorih se je način nagovora znotraj odgovora menjal. Pisec je skakal v različne slovnične osebe.
(24 odgovora od vseh prejetih – 9,16 %)



Ljudje so pisali svoje odgovore pri različnih zgodbah v različnih slovničnih osebah; samo ena oseba je pri vseh zgodbah uporabila skupino ON – je pa vedno povedala obnovo zgodbe in ne svojega razumevanja zgodbe. Dve osebi sta odgovore podali v dveh različnih skupinah, 9 oseb v treh, 10 oseb v štirih in 1 oseba v petih različnih skupinah. 18 oseb je podalo pol ali več odgovorov v eni skupini.

Število vseh odgovorov skupaj po posamezni skupini:
jaz
ti
on
mi
vi
oni
brezosebno
mešano
skupaj
1
58
36
57
2
2
86
24
266



nadaljevanje sledi