Eksperiment – 1. del

Kaj je pisec s tem želel povedati?

Vidimo vsi svet z istimi očmi ali ga dojema vsak po svoje?

Ljudje smo prepričani, da vsi na svetu razmišljajo tako, kot razmišljamo sami. Če že ne vsi, pa vsaj večina. (Jaz sem v to prepričana, jaz sem ena izmed ljudi, zato vem, da dela in razmišlja tako večina ljudi.) Čeprav nas neprestano obdajajo dogodki in zgodbe, ki nam odpirajo oči in kažejo nasprotno, različno razmišljanje težko sprejmemo. Ko ugotovimo, da ne razmišljajo vsi enako kot mi, smo seveda prepričani, da drugi razmišljajo narobe. Mi imamo vedno prav! Naše razmišljanje je edino pravilno.

Pisatelji ne dopuščamo možnosti, da bi bralci razumeli našo zgodbo drugače, kot smo jo zapisali. Saj vendar vsi razumejo zgodbo točno tako, kot sem jo zapisala! Zapisala sem jo z namenom, da svoje sporočilo skozi zgodbo predam drugim. Seveda to vem, ker sem tukaj v vlogi pisateljice. Verjamem, da vsi pisatelji razmišljamo enako. Pri pisateljih morda ta »samopomembnost« in orientacija v naše edino pravilno razmišljanje izhaja še iz šolskih klopi. Koliko krat smo morali pri slovenščini ob branju raznih besedil različnih pisateljev odgovarjati na vprašanja: "Kaj je pisatelj s tem želel povedati?".

Učili so nas, da je edino pravilno eno razmišljanje in to pisateljevo. Ali pa še razmišljanje učitelja, ki smo mu morali odgovarjati o pomenu prebrane zgodbe. Koliko knjig je napisanih o edini »pravilni« razlagi literarnih besedil in filmov. Je torej z nami kaj narobe, če jih razumemo drugače?

V šolah bi morali to vprašanje malce spremeniti. Vprašanje bi se moralo glasiti: »Kako jaz (bralec) razumem to zgodbo?« Na tak način se ne bi učili »pravilnega« razumevanja zgodbe. S tem bi se naučili, da ne razmišljamo vsi na enak način in da na vsakega od nas zgodba vpliva različno.. Na vsakega življenje, dogodki in zgodbe drugače vplivajo in vsak jih drugače razume. Različnost moramo sprejeti! In različnost je edino možna, edino pravilna in edina, ki pripelje do pestrosti življenja vseh ljudi v družbi. V osnovnih šolah, srednjih šolah in na fakultetah bi učitelji in profesorji naučili svoje učence in študente razmišljati izven okvirja enotnega razmišljanja. Na ta način bi se naučili sprejemati različnost. Na ta način bi se naučili uporabljati svojo glavo. Tako bi naša družba prešla na družbo razmišljujočih osebkov, ki želi celotni družbi dobro, namesto da ostajamo družba ljudi, ki slepo sledijo avtoritetam, ki delujejo bolj v svojo korist kot v dobro celotne družbe.

Delovanje zgodb je razdeljeno na dva nivoja: na naše dojemanje na zavestni ravni in na delovanje na naši podzavest. Na zavestni ravni nam zgodbe povedo stvari, ki jih lahko tudi opisujemo. Na podzavestni ravni pa nam zgodbe pa premikajo svetove. Zavestno raven lahko neposredno opazujemo in po njej sprašujemo, kar se zgodi na podzavestni ravni pa lahko opazujemo skozi čas v svojem obnašanju in dojemanju svet. Vedno, ko opisujemo, kaj je nam zgodba povedala, pa se osredotočimo na zavestno raven. To raven lahko opazujemo, se o njej pogovarjamo in jo opisujemo. Kaj se dogaja v naših globinah podzavesti, pa včasih ne prepoznamo in ne vidimo, včasih zavestno skrivamo, večino krat pa na nas deluje, ne da bi se sami tega sploh zavedali.

Eksperiment

Da bi si dokazala, da moje zgodbe vsak razume na edini možni način – s sporočilom, ki sem si ga  zamislila – sem se odločila za eksperiment. Različnim ljudem sem poslala v branje moje zgodbe s prošnjo, da mi napišejo svoje razumevanje. Zelo kratke zgodbe v nekaj stavkih. Tako kratke zgodbe, da lahko po mojem prepričanju nosijo le eno sporočilo.

Vprašanje oziroma naslov eksperimenta »Kaj je pisec s tem želel povedati?« sem zastavila ob desetih zgodbah različnim meni poznanim ljudem. Različnim po starosti, spolu, izobrazbi, načinu življenja, velikosti, številki nog  …  Z vsemi različnostmi, ki jih srečamo, ko se sprehodimo z očmi po okolici.

Po elektronski pošti so vsi enako prejeli naslednje navodilo:

ZADEVA: Kaj je pisec s tem želel povedati?

Pozdravljen/a!

Za svoje zgodbice na zgodnje vprašanje sicer znam odgovoriti, bi pa rada ugotovila, na koliko različnih načinov se moje zgodbice lahko razumejo. Ali vsak povsem po svoje razume zgodbico ali jo večina ljudi razume podobno.

Naredila bom en tak mali eksperiment in tudi tebe bi vključila vanj. Zato imam eno veliko prošnjo:

Poslala ti bom 10 zgodbic (eno po eno). Vsako prosim preberi in mi na kratko napiši, kako jo razumeš (v enem stavku).

Upam, da ti bo tale eksperiment vsaj malo v zabavo.

Hvala v naprej!

Lep dan ti želim

Sanja

Prejela sem skupaj 266 razlag za vseh deset zgodb. Za prvo zgodbo sem prejela odgovore od 35 ljudi. Počasi se je zgodil pri nekaterih zgodbicah vsip in na koncu mi je 23 ljudi odgovore poslalo za vse zgodbe.

Z ugotovitvami poskusa sem si želela razširiti svoja obzorja in ugotoviti, na koliko načinov ljudje razumejo moje zgodbe. 

Načini nagovarjanja

(način pisanja odgovorov)

Ljudi lahko na vseh področjih delovanja razdelimo v razne skupine in kategorije. Ustreza nam, če lahko sebe ali druge uvrstimo v različne razrede, ker smo prepričani, da nam je svet tako bolj razumljiv. Razdeljevaje in predalčkanje nam pomaga svet razumeti in se v njem lažje gibati in znajti. Zanimivost, ki mi je ob pregledovanju odgovorov najbolj padla v oči, je različnost podajanja odgovorov glede na (slovnično) osebo, ki jo nagovarja pisec odgovora. Med prejetimi odgovori so bile zastopane vse slovnične osebe ednine in množine poleg tega pa tudi brezosebno nagovarjanje bralca. V nekaterih odgovorih so se znotraj odgovora nagovorjene slovnične osebe spreminjale.

Odgovore sem glede na nagovorjenca razvrstila v sedem različnih skupin. Vsaka skupina v sebi skriva pogled v piščev svet. Skupine so hkrati slika naših povezav in zaznavanj okolice ter naših vlog, ki jih v svet nekako projiciramo, in s katerimi se svetu predstavljamo. V večin primerov delamo to podzavestno in o sebi razkrivamo več, kot se zavedamo. Ko delamo pa to zavestno, lahko dosegamo z našimi sporočili učinek, ki si ga želimo.

Skupina JAZ

Zaradi naravnanosti nase sveta okoli sebe ne opazim, ker sem tako pomemben, da s sporočilom nagovarjam sebe,ostali pa naj sporočilo sprejmejo in v njem prepoznajo mojo veličino. Jaz pred vsemi ostalimi!

 (en odgovor od vseh prejetih– 0,38 %)

Skupina TI

Seveda te tikamo in to s tem lahko nagovarjam k različnim dejanjem. Dodeljujem ti akcijo, odgovornost ali ti dajem nasvete iz svojega udobnega položaja. Ti deljaj! Ti delaj, da bo meni fino in da (do)kažeš moj prav. S tem ko te tikam tudi nakazujem najino bližino. To mi daje večjo moč in širši nabor besed (in dejanj), s katerimi te lahko nagovarjam.

(58 odgovorov od vseh prejetih– 22,14 %)

Skupina ON/ONA

V tej skupini je pisec podal neposredno obnovo, opisal je dogajanje v zgodbi in svojo razlago podal skozi oči tretje osebe. Običajno tiste osebe, ki je v zgodbi nastopala, včasih pa tudi nekoga tretjega, ki naj nekaj bi ali ne bi naredil. Vse kar se na svetu dogaja se dogaja nekomu tretjemu, ki nima ničesar skupnega s podajalcem odgovora. Tu je popolna disociacija sebe iz zgodbe, iz dogajanja in iz življenja. Vedno je opazovalec in nikoli akter v dogajanju.

(36 odgovorov od vseh prejetih– 13,74 %)

Skupina MI

Kadar pri opisovanju razlago zavijemo v skupni MI (in se ne izpostavljamo kot JAZ), je seveda strinjanje bralca in učinek na bralca večji. Lažje se najdemo v skupini MI in sprejmemo napisano ali povedano. Skupaj pripadamo skupini, ki je zato naša, boljša, poznana in vsi skupaj tako dosežemo več. Smo pa le eden od nas in se zato lahko včasih v skupini skrijemo. Naš del opravi nekdo drug. Včasih pa mi naredimo del nekoga drugega znotraj skupine. Skupaj smo močni in pripravljeni narediti več, kot ko smo sami – ko nismo del skupine.

(57 odgovorov od vseh prejetih– 21,76 %)

Skupina VI

Čeprav ste morda že del skupine, se ne počutite kot njen del. Malo se držite na distanci, ker (še) ne pripadate ali pa ker se (še) ne počutite kot MI. Ste pozicije ste bolj zadržani v podajanju svojim mnenj in podajate ideje, kaj je vse možno, brez da bi se sami v to zelo vživeli ali da bi vam to kaj pomenilo. Za vas veljajo malce drugačna pravila kot za vse ostale.

(2 odgovora od vseh prejetih – 0,76 %)

Skupina ONI

Vsi v tej skupini se odzivajo na svet zelo podobno kot on in ona, le da v teh pisanjih nastopa več posameznikov.

(2 odgovora od vseh prejetih – 0,76 %)

Skupina Brezosebno nagovarjanje

Najprimerneje se je priključiti in slediti dogajanju, da se izvede vse tako, kot se mora. Proučiti se mora dejstva in se temu primerno odzvati. Reaktivnosti, prilagodljivosti in anonimnosti je treba slediti, da se zagotovi delovanje in bivanje brez nepotrebnega izpostavljanja in privabljanja pozornosti.

(86 odgovorov od vseh prejetih – 32,82 %)

Mešano nagovarjanje

V teh odgovorih se je način nagovora znotraj odgovora menjal. Pisec je skakal v različne slovnične osebe.

(24 odgovora od vseh prejetih – 9,16 %)

Ljudje so pisali svoje odgovore pri različnih zgodbah v različnih slovničnih osebah; samo ena oseba je pri vseh zgodbah uporabila skupino ON – je pa vedno povedala obnovo zgodbe in ne svojega razumevanja zgodbe. Dve osebi sta odgovore podali v dveh različnih skupinah, 9 oseb v treh, 10 oseb v štirih in 1 oseba v petih različnih skupinah. 18 oseb je podalo pol ali več odgovorov v eni skupini.

Število vseh odgovorov skupaj po posamezni skupini:

jaz	ti	on	mi	vi	oni	brezosebno	mešano	skupaj
1	58	36	57	2	2	86	24	266

nadaljevanje sledi

Čarobni voziček


To sem jaz, Miha.

Zelo rad sem obkrožen s prijatelji, rad se z njimi igram in zabavam. In vedno sem dobre volje.

Nekaj časa pa ni bilo tako. Imel sem prometno nesrečo. Avto se je zaletel vame, čeprav sem pravilno prečkal cesto. Od takrat se moje noge ne morejo več premikat.

Naenkrat sem bil drugačen od vseh svojih prijateljev. Samo jaz sem bil na invalidskem vozičku. Zato sem hotel biti sam. Vse sem podil stran. Še s starši sem se težko pogovarjal, saj so imeli neprestano solzne oči. Trudili so se, da bi to skrili, a sem opazil. Zaradi vsega skupaj sem bil slabe volje. Vsak dan. Cel dan.

Moja prijateljica Lana se ni pustila spoditi. Prihajala je k meni, pa čeprav sem mnogokrat nanjo vpil, jo ignoriral ali jo celo žalil. Vedno je bila ob meni dobre volje. Brala mi je, mi pripovedovala zgodbe, včasih samo tiho sedala ali se igrala z mano. Vedno se je obnašala, kot da je z mano vse v redu in da lahko vse počnem. Ko mi je pokazala, da lahko z njo plešem, sem res začel verjeti, da lahko delam skoraj vse. Med plesom sem se smejal in užival, tako kot pred nesrečo.

Kadar nisem plesal, se svoje slabe volje nisem mogel znebiti. Lana mi je tudi za to pokazala čarovnijo.

"Ko sem slabe volje, skočim v krog veselja!"

"Saj to sploh ne obstaja! Kje ga pa kupiš?"

"Nikjer, narediš si ga."

"Jaz si ga že ne bom delal, saj ne morem skočiti vanj."

"Prav imaš! Tebi bova naredila nekaj čisto drugega, nekaj, česar še nihče nima. Naredila ti bova invalidski voziček dobre volje."

"Kot da se to da."

Lana je prižgala radio in začela plesati. Kot nora se je vrtela po sobi. Še mene je prijela zaroke in sva plesala. Kmalu sem začel uživati in se smejati.

"Sedaj močno primi ročaj svojega vozička!"

Nekaj časa sem ji držal, nato me je Lana spet zvabila v ples. Ko sem spet užival in se smejal, sem moral spet prijeti ročaje na enak način. To sva nekajkrat ponovila.

Zvečer, ko je Lana odhajala domov, sem bil že spet slabe volje, zato mi je rekla: "Uporabi svoj invalidski voziček dobre volje." Pogledal sem jo, kot da jo prvič vidim. " Močno primi ročaj svojega vozička!"

Delovalo je. Takoj sem postal dobre volje. Zares sva naredila čudežni invalidski voziček!

Sedaj sem res tak, kot vsi moji prijatelji. Hodim v šolo, se igram in rad odkrivam nove stvari. Včasih me tudi kaj razjezi ali spravi v slabo voljo. Takrat počakam da mine, ali pa to spremenim s čarovnijo. Pravzaprav nisem več tak, kot vsi moji prijatelji, jaz sem čarovnik! Čarovnik sem, tako kot Lana, moja res res najboljša prijateljica.

Kako na nas vplivajo zgodbe?





Ste se že kdaj vprašali, če bi bil svet (za vas) kaj drugačen, če bi uporabljali druge besede? Če bi skozi življenje poslušali drugačne zgodbe? Ali je res pomembno, katere zgodbe slišimo v otroštvu in nato skozi življenje, da se naše življenje obrne v drugačno smer? Skozi zgodbe od majhnega ljudje spoznavamo okolje in se učimo. Celo življenje je ena sama zgodba in vse ker opisujemo drug drugemu, opisujemo skozi zgodbo.



Znanstveniki so ugotovili, da naši možgani delujejo enako, če neko stvar sami delalo ali jo opazujemo ali si jo zamišljamo. Samo intenzivnost delovanja tistega dela možganov, je večja, ko to res počnemo. Če vsak dan v mislih delamo trebušnjake in sklece, se nam bodo razvile tudi mišice. A mnogo mnogo počasneje, kot če bi zares telovadili. Tako na možgane vplivajo tudi zgodbe. Možgani prepoznajo, kot da to zares počnemo. Zato pri marsikaterem filmu zraven jokamo, se jezimo ali nas je strah.



Kako pomembne so zgodbe za spreminjanje poteka zgodovine in življenja vidimo na primeru ameriškega predsednika. Preden je postal ameriški predsednik Barak Obama, je bilo nekaj let zaporedoma po celi Ameriki predvajanih veliko nadaljevank in filmov, kjer so prikazovali temnopoltega ameriškega predsednika. V zavest mnogih ljudi je tako prišla možnost, da je lahko predsednik tudi nekdo drug, ne samo belec. Večkrat so to ljudje videli na televiziji (prebrali v kakšni knjigi), bolj je možnost te ideje zaživela v njihovih predstavah. Nato v realnosti. Sedaj je Obama ameriški predsednik.



V Indiji, kjer so poroke z mladoletnimi dekleti še zelo prisotne, so v eno od svojih najpriljubljenejših nadaljevank dali prizor, kjer punčka kmalu po poroki s svojim zelo starejšim možem zaradi komplikacij nosečnosti umre. Poroke z mladoletnimi dekleti so v tistem letu močno upadle. Prav tako v so v Južni Ameriki v svojo priljubljeno nadaljevanko vstavili primer, ko se nekdo (glavni junak) za izboljšanje svojega življenja začne učiti pisat in brat. Nepismenost na tistem delu sveta je ogromna. Naslednji dan po prikazovanju te epizode, se je vpis na razne tečaje pisanja in branja povečal za nekaj tisoč vpisnikov. V prvem tednu po prikazovanju je bil vpis v tečaje nekaj sto odstotkov višji kot prej v več letih skupaj.



Z zavedanjem, da se zgodbe zapišejo v naših možganih kot nek vodnik, kako naj bi se nekaj okoli nas dogajalo in kako naj bi se sami obnašali, si poglejmo eno našo slovensko zgodbo. Zgodbo, ki jo berejo vse generacije v šolah. O zgodbi se učijo šolarji predvsem zaradi njene literarne pomembnosti in načina pisanja Frana Levstika v njegovem času. Kar je za Slovence zelo pomembno!!! A hkrati z zavedanjem o pomembnosti njegovega načina pisanja se seveda širi tudi vsebina zgodbe. V možgane mnogih generacij otrok v Sloveniji že desetletja prihaja tudi nauk, po katerem živimo kot narod. "Martin Krpan, močan in samosvoj človek – ponos slovenstva, se ukvarja s tihotapljenjem angleške soli. Oblast ga zaradi tega preganjala. A ko Krpan naredi uslugo cesarju (ubije Brdavsa) in kljub temu, da osramoti cesarjevo orožarno in konjušnico, za nagrado dobi dovoljenje za tovorjenje angleške soli in vrečko zlatnikov." Torej, če mi narediš uslugo, ti bom dal dovoljenje, da boš delal prepovedane stvari. In nihče te ne bo za to kaznoval! Se še čudimo, zakaj je v Sloveniji dogaja, kar se dogaja?



Bodimo torej pozorni, katere zgodbe pripovedujemo. To spreminja življenja vseh nas!

Sanja živi v svetu barv. Vse okoli nje je pisano obarvano z melodijo mavrice. V barvitosti sveta uživajo vsi okoli nje in sploh ne pomislijo, da bi bil svet lahko drugačen. Sanja Sanja drugačen svet. Svet, v katerem ljudem ne bodo zadosti barve. Svet, kjer bodo ljudje čutili in slišali, ne samo videli. Verjame, da tak svet obstaja in da ga bo nekoč našla. Takrat tudi ne bo s svojimi sanjami sama, ampak bodo okoli ljudje, ki bodo živeli sanje podobne njenim.

V svetu misli in domišljije živi Domen. Vsi okoli njega so zadovoljni. Njihove misli in domišljija se vrtijo le v krogu znanega. Domen pa je prepričan, da se da živeti tudi drugače. Prepričan je, da obstaja svet, ki presega njihovo domišljijo. Vsak prosti trenutek Domnu domišljija riše vse možne svetove.

V svojih sanjah Sanja sanja Domnov svet. Svet misli in domišljije. V svoji domišljiji si Domen domišlja Sanjin svet. Svet barv. Oba slutnjo drugačnega sveta doživita istočasno. S tem ustvarita čarovnijo in se srečata. Zreta si v oči in sta presenečena, da so se njune sanje, misli in domišljija uresničile. Navdušena sta, da res obstajajo svetovi izven njunega sveta. Sanja razlaga Domnu, kakšno je življenje polno barv. Pisanost svojega vsakdana mu zelo težko razloži, saj Domen ne pozna barv. Ne pozna takih barv, kot obstajajo v Sanjinem svetu. Domen opisuje Sanji, kako ples misli in domišljije oblikuje njegov svet. Kako se tam ljudje gibljejo skozi življenje. Sanja si ta svet predstavlja po svoje, saj moči misli in domišljije Domnovega sveta ne pozna.

Sanja si predstavlja, kakšen bi bil njen svet, če bi bil bolj podoben Domnovemu. Njena slika tega skupnega sveta je čudna. Kar ji pripoveduje Domen je tako drugače od vsega, kar pozna, zato si drugačne slike ne zna naslikati v svojih mislih. Zamisli si sebe, kako bi lahko živela v tem skupnem svetu. Pa ji je slika povsem neprivlačna. Tudi sebe si ne more predstavljati, ampak se v mislih njena podoba vedno spreminja in je povsem daleč od njene prave oblike.

»Kaj pa če bi v skupnem svetu naslikala še Domna? Morda bi si nato lahko predstavljala ta nov čudovit svet!«

Poskusi tudi to. Nič ne pomaga. Oba sta povsem čudna, okorna in daleč od tega, kar sta v resnici. Ta svet ni prav nič podoben njenemu. Prepričana je, da njemu tudi ni. Skupni svet v njenih mislih in tisto, o čemer je sanjala, ko si je domišljala drugačne svetove.

»Ker sem tako rada sama, si moram morda predstavljati samo sebe v tem novem svetu? Morda bi si nato lahko predstavljala ta nov čudovit svet!«

Njena predstava skupnega sveta se sicer obarva, ima malce več poznanih stvari, ona si je malce, a samo malce, bolj podobna, a tega si ne želi. Takšen skupni svet ji ni všeč. Če bi se njuna svetova združila tako, ji ne bi bilo dobro. Je pa že raje v svojem svetu, čeprav sama in s sanjami.

Domnu se dogaja podobno. Skupnega sveta si nikakor ne more predstavljati. Kar si nariše v domišljiji in mislih je daleč od tega, kar si želi.

Pričneta se pogovarjati. Delita si svoje izkušnje s sanjami, mislimi in domišljijo. Drug drugemu podrobno razlagata svoje svetove in drug drugega sprašujeta o podrobnostih drugega sveta. Skupaj razmišljata o skupnem svetu. Naenkrat se vse sestavi. Oba vidita in doživljata nov svet z vsemi lastnostmi njenega in njegovega sveta. Hkrati se pojavil mnogo novega za oba. Ta svet se obema zdi najlepši možni. V njem vidita sebe in drug drugega. Vidita se zelo srečna skupaj.

Sanja si nato ponovno poskusi zamisliti samo sebe v tem novem svetu. V svojem svetu je tako navajena biti sama, da se tudi v skupnem svetu boji bližine nekoga drugega. Čeprav si tega želi. Njena slika skupnega sveta se ponovno razblini. Postane tako okorna, nenavadna in neprivlačna, kot je bila, ko si jo je predstavljala sama. Sedaj je prepriča, da je skupni svet možen edino, če z Domnom vstopita vanj skupaj in v njem poskusita zaživeti en ob drugem.

Nerodno se dotakneta drug drugega. Najprej rahlo, nato se močno primeta za roke. Drug drugemu stisneta dlani. Povleče ju v vrtinec. Skupaj s pričakovanjem opazujeta, kaj se dogaja okoli njiju. Nehata se vrteti, vrtinec se umiri in znajdeta se v novem svetu. Sanji misli, da je to Domnov svet. Domnu ga vidi kot Sanjin svet. Oba sta pozorna le na razlike od tega, kar poznata.

»Zakaj sem morala v njegov svet? Zakaj ni Domen prišel v mojega?«

»Kako sva se znašla v Sanjinem svetu, ko sva hotela ustvariti, skupnega?«

Bolj se razgledata naokoli. Poslušata zvoke tega sveta in poskušati občutiti, kaj ju obdaja. To ni njegov svet. To ni njen svet. Ta svet je mešanica. Vsak iz svojega sveta sta vzela tisto, kar se jima je zdelo dobro. V skupni svet sta preslikala tudi tisto, kar se jima je v svetu drugega zdelo dobro. Barvitost njenega sveta in misli njegovega. To sta naredila povsem spontano in oba naenkrat. Spogledata se in prisluhneta novim zvokom njunega sveta. Za oba so popolnoma novi. Pred njima se razgrinja skupno večno življenje, kjer se bosta prilagajala drug drugemu in se skupaj privajala na neprestane novosti. Veselila sta se tega, saj vesta, da jima bo vedno zanimivo, čeprav ne vedno zabavno. Začneta s skupno dogodivščino in oba radostno požvižgavata ob novostih okoli njiju in v družbi drug drugega.

Ne! Ne? Ne…

Kakšen je tvoj odnos do besedice "ne"? Jo veliko uporabljaš? Jo malo uporabljaš? Se sploh (ne) zavedaš, kdaj jo uporabiš?

Naši možgani delujejo po svojem principu in delujejo vedno na enak način. Če ti rečem, da si NE predstavljaj pikčastega krokodila sredi dnevne sobe …….. si ga bodo tvoji možgani lepo naslikali v mislih in tako ga boš v svoji glavi videl. Možgani morajo namreč najprej videti, slišati in doumeti, česa si ne smejo predstavljati. Zato predstavo o tem seveda najprej ustvarijo v naši glavi, da bi jo lahko potem izbrisali. Potem pa poskusi na ukaz v trenutku zbrisati to sliko! Kako hitro ti uspe "prepoditi" pikčastega krokodila iz glave?

S sodelavci in šefom sedite za mizo na neformalnem druženju ob praznovanju rojstnega dne vaše sodelavke. Vsi lepo klepetate, se prijetno počutite in uživate v teh prostih službenih trenutkih. Naenkrat šef reče tako naglas, da ga vsi lahko slišite: "Danes se ne bomo pogovarjali o vašem slabem uspehu in posledicah za vsakega izmed vas." S tem, ko je izrekel ta stavek, se je prijetno vzdušje takoj spremenilo. Vsakemu od vas se je v možganih "odprla" možnost, da je danes tisti dan ter tukaj in zdaj tisto mesto, ko se boste pogovarjali o slabih rezultatih. Kot bi nekdo v trgovini rekel: "Danes ne bom streljal, ker nimam s seboj pištole." S tem bi vas "spomnil", da bi jo lahko imel. Pištoli bi dal obstoj. Čeprav je rekel NE bom streljal, saj NIMAM pištole. Vaši možgani bi si pištolo narisali v glavi ter jo postavili v tisti trenutek in kraj. Sami je ne bi mogli kar tako izbrisati iz misli. Sploh pa ne z uporabo besedice "ne".

Starši so običajno velik producent besedice "ne". Poslušajte stavke na igrišču, v trgovini ali doma: ne plezaj tako visoko, ne teci tako hitro, ne sedi tam, ne, dotika se tega, ne hodi po toboganu, ne brcaj, ne kriči, ne ropotaj, ne razmetavaj, ne riši po stenah, ne polivaj … ne … ne … ne … ne! Pojdite v taksi in vozniku dajte navodilo: ne peljite me v Šiško, ne v Tivoli, ne na Slovensko, ne v Moste, ne na Šmarno goro … kam vas bo taksist odpeljal? "Peljite me v Piran." In v Piran boste prišli! "Roke imej ob telesu! Usedi se in se spusti po toboganu! Tiho mi povej! Odloži žlico! Riši po listu!

Otroku natočiš poln kozarec vode, ki naj ga odnese na mizo. Pri tem mu seveda zabičaš: "Ne polij!" Otrok, z namenom da izpolni tvoje navodilo, prime kozarec z obema rokama, ga gleda in počasi hodi do mize. Pri tem si v glavi govori: "Ne polij! … Ne polij! … Ne polij! … N' polij! … N' polij! … Polij! … Polij! … Polij!" Možgani ubogajo navodilo in na tleh je luža.

V takih primerih bi bilo bolje, da bi besedico "ne" izpustili in dali navodila ali stavke v drugačno obliko. V obliko brez "ne"!

Vsekakor pa je besedica "ne" zelo pomembna in jo marsikdo v drugačnih situacijah ne zna ali ne upa izreči. Marsikdo je prepričan, da ga bodo imeli ljudje radi le, če bo izpolnjeval vsako njihovo željo. V takih primerih je besedico "ne" treba izreči naglas, samozavestno in z ljubeznijo do sebe.

Ko se greh pogleda v ogledalu …





Ste že imeli kdaj kakšno skrivnost? Skrivnost, za katero ste vedeli le vi? Skrivnost, ki ste jo še s kom delili? Skrivnost, ki je za vedno ostala skrita? Ali vam je kdaj kakšna skrivnost ušla izpod nadzora in se je razširila med ljudi? Skrivnost, ki naenkrat ni bila več skrivnost? Se je zato v vašem življenju kaj spremenilo?


Ko skrivnost niso povezane s kakšnimi lepimi presenečenji (organiziranje zabave, darila, srečanja…), so v večini primerov povezane z večjimi  ali manjšimi grehi – dejanji, ki naj jih ljudje ne bi počeli, saj so v družbi manj ali bolj nesprejemljivi. V večini primerov so ta dejanja povezana z denarjem, močjo ali seksom – s tem, kar ljudi najbolj zanima pri drugih (in najbolj skrivamo pri sebi).


Ljudje določenih dejanj naj ne bi počeli. A jih vseeno počnemo. Ko jih počnemo sami, zlahka pri sebi najdemo opravičilo, ki ta dejanja v naših očeh zmanjša. No, ne zmanjša dejanj, temveč pomiri našo vest, da jim pripisujemo manjše negativne vplive in posledice. Ko jih počnejo drugi – in pride ta informacija nekako do nas – za nesprejemljiva dejanja težje najdemo opravičilo ali sprejmemo razlago, ki dejanjem daje manjšo težo. Grehi drugih so vedno večji in težji od naših grehov – tudi ko gre za enaka dejanja.


Ali je greh – torej družbeno nesprejemljivo dejanje –, ko zanj vemo samo mi, večji ali manjši v primerjavi z grehom, za katerega izvedo tudi drugi?


Dejanje v povezavi s seksom: Ali ima varanje partnerja enako težo za oba prešuštnika, ko za varanje vesta le ona dva, ali varanje postane "težje dejanje", ko o varanju izvesta partnerja prešuštnikov, sosedje, prijatelji, morda celo cel svet? Ali se z vedenjem o nesprejemljivem obnašanju velikost in teža greha kaj spremni, ali greh ostane enak? Vsak človek je povsem odgovoren za svoja dejanja. Za svoja obnašanja mora prevzeti tudi popolno odgovornost. Tako takrat, ko za svoje obnašanje ve le on sam, kot takrat, ko o tem govori cel svet. Če je kdo grešil, naj sprejme tudi posledice svojih dejanj. Za greh ni odgovoren tisti, ki o njem govori, temveč tisti, ki ga je zagrešil.


Dejanje v povezavi s denarjem in močjo: Ministrica za šolstvo, ki je služila velike zneske poleg svoje redne plače, je učitelje nagovarjala k brezplačnemu delu. To naj bi bilo njihovo poslanstvo. Ko je informacija o njenih zaslužkih prišla v javnost, je ponudila svoj odstop. Ker so "tisti grdi" razkrili njene zaslužke, ne bo mogla več delati v dobro šolskega sistema, ministrstva, vlade in posledično vseh državljanov. Če bi bili pa "tisti grdi" tiho, potem bi bilo njeno delo še naprej odlično in v službi naroda najboljše. Zanjo ni problematično njeno takšno ali drugačno delovanje, temveč to, da se je o tem delovanju razvedelo. Če bi ostalo skrivnost, bi ona ostala na istem delovnem mestu z istim moralnim razkorakom in dvojnimi merili, njeno delo po njenem ne bi bilo sporno, ampak v največjem interesu za državljane (in seveda še najbolj zanjo).


Je torej greh že sam po sebi greh ali postane greh, ko zanj izvedo drugi? Grešimo torej šele po tem, ko nam drugi to očitajo in nam pokažejo ogledalo? So torej drugi krivi za naš greh? Lahko na druge prenesemo vso odgovornost, če se po razkritju ne moremo več gledati v ogledalo? Saj ko stojimo pred ogledalom vemo, da nas drugi vidijo enako, kot sebe vidimo v ogledalu – kot grešnika. Prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in posledice teh dejanj le takrat, ko nam nihče ne more nastaviti ogledala ali smo sposobni prevzeti to odgovornosti tudi takrat, ko smo v dvorani ogledal in vidimo svoja dejanja z vseh kotov in kotičkov?


In kako sprejemamo odgovornost za svoja dejanja: z zanikanjem, z laganjem, s prikrivanjem, z novim neprimernim dejanjem, s prelaganjem krivde na druge, s tem, da dejanje priznamo in se naslednjič obnašamo drugače? Vsak se s tem spopada po svoje – vsak po svoji vesti! A greh je v vsakem primeru enak!

OBJEM

Egon Schiele, Objem

Zaslišala sem stavek iz ust svoje hčere:

– Ne, očka, prosim, ne! Dosti je bilo!

Zmrazilo me je. Presekalo me je v nogah. Za droben trenutek sem odrevenela. V naslednji sekundi sem se že pognala po stopnicah navzgor v njeno sobo. Pogledala sem skozi vrata. Lučka v očeh se mi je ponovno prižgala. Zamižala sem in začela znova dihati. Naslonila sem se na steno in ob njej počasi drsela proti tlom. Zložila sem se sama vase. Bila sem popolnoma brez energije. Bila sem kot odvržena stara krpa.

Mož in hči sta me zagledala. Oba sta pritekla k meni. Mož me je objel, hči se mi je zvrnila v naročje. Smejala sta se. Bila sta vesela in razposajena. Hči je v mojem naročju čebljala vse mogoče, mož pa me je božal po laseh in privijal k sebi. Želel je, da se umirim. Želel je tudi, da hči ne opazi, kako sem razburjena. Z očmi, polnimi solz, sem ga pogledala, on pa se mi je nasmehnil in me še bolj privil k sebi. Počasi se mi je na ustnice vračal nasmeh.

*

Prvi me je udaril enkrat in mama ga je še isti trenutek napodila. Brez razmišljanja. Pri drugem sem bila tepena desetkrat, preden se je mama odločila, da ga napodi. Pri tretjem sem samo gledala, kako pretepa mamo. Pri njem je trajalo zelo dolgo, da ga je mama napodila. Pri četrtem sva bili tepeni obe. Potem sem nehala šteti. Neprestano so prihajali novi. Večine se sploh ne spomnim več. Za večino sploh ne vem več, katero od naju so tepli.

*

Mama je svoje moške menjala po tekočem traku. Njihova imena nikoli niso bila pomembna. Zame so bili številke. Te so bila zame njihova imena. Kmalu tudi številke niso bile več pomembne. Pomembno je bilo edino to, če sem jih lahko klicala očka. Te sem nekako vzela za svoje. Te so bili najslabši.

*

Babica mi je razlagala, da ji je hudo za mojo mamo. Da bi lahko imela družino, tako kot jo ima sama. Da bi lahko imela moškega, ki bi zanjo skrbel, kot ga ima sama. Da bi lahko bila srečna, tako kot je sama. Samo če bi hotela. Če ne bi bila upornica brez razloga.

Mama mi je razlagala, da ji je hudo za mojo babico. Da bi lahko bila svobodna, tako kot je sama. Da ji ne bi bilo treba prenašati dedka in njegovih izpadov, tako kot njej ni potrebno prenašati nobenega moškega. Da bi bila lahko srečna, tako kot je sama. Samo če bi hotela. Če ne bi bila tako staromodna.

*

Sedeli sta si nasproti za mizo, jaz pa sem ju opazovala iz kota sobe. Obe sta imeli podpluti očesi in kup modric, ki so kukale izpod obleke. Gledali sta se s solzami v očeh in se obkladali s težkimi besedami:

–  Kurba! Kdo te je pa tokrat pretepel? – Kdo to sprašuje? Ti, ki se mu vsakič pustiš pretepsti? Reva! – Ne govori mi reva! Zaradi tebe sem takšna, kakršna sem. – Jaz sem pa zaradi tebe takšna, kot sem. – Te nisem dobro vzgajala? – Pustila si mu, da te je pred mano pretepal. In da je tudi mene tepel. – A si imela vsaj očeta. Tvoja hči ga nima. – Kaj mi je bil tak oče? In kaj bo njej? Raje vidim, da je brez očeta, kakor da jo oče tepe. Ali pred njo tepe mene. – Raje vidiš, da te pred njo pretepajo različni moški? In tudi njo je že marsikateri udaril, čeprav tega ne povesta. Saj se vse vidi! Besede niso potrebne. – Tudi pri tebi se vse vidi!

Ničesar nisem razumela. Obe sem imela rada. Najraje bi ju stlačila v culo, si dala culo čez ramo in odšla na drugi konec sveta.

*

Na drugem koncu sveta je vse lepo. Na drugem koncu sveta se cedita med in mleko. Na drugem koncu sveta so vsi srečni. Ko bom velika, bom tudi jaz odšla na drugi konec sveta. Ko bom velika, bom najbolj srečna deklica na svetu. Na drugem koncu sveta se bo takrat zgodila moja pravljica.

*

Babica si je obljubila, da ne bo nikoli zapustila dedka. Zaradi otrok. Otroci morajo imeti očeta. To si je obljubila, ko je gledala svojo mamo. To si je obljubila še preden je imela prvega moškega.

Mama si je obljubila, da njeni otroci nikoli ne bodo imeli očeta. Očeta, ki jih bo pretepal. To si je obljubila, ko je gledala svojo mamo. To si je obljubila še preden je imela prvega moškega.

Obljubila sem si, da mojih otrok nihče ne bo pretepal. Obljubila sem si tudi, da nihče ne bo pretepal mene vpričo njih. To sem si obljubila, ko sem gledala svojo mamo. To sem si obljubila še preden sem imela prvega moškega.

*

Babica se je držala svoje obljube. Svojega moža ni nikoli zapustila. Bila je večkrat podpluta. Otroci so veliko krat gledali, kako jo dedek tepe. Njih ni udaril nikoli. Vsaj dokler so bili še majhni. Babici se je tak oče zdel dober oče.

Mama se je držala svoje obljube. Bila sem njena edinka in oče me ni nikoli pretepel. Očeta nisem nikoli spoznala. So me pa zato pretepali nekateri njeni ljubimci. Ponavadi tisti, ki sem jih imela najraje. Njo pa so pred mano pretepali vsi.

Jaz sem se tudi držala svoje obljube. Moje hčere ne pretepa njen oče. In ne pretepajo je moji ljubimci. Ne pretepa je moj mož. Tudi mene vpričo nje ne pretepa nihče.

*

Dokončno sem imela vsega skupaj zadosti tistega dne, ko sem se vrnila iz šole in na tleh zagledala pretepeno mamo. Ni imela samo modric, tako kot ponavadi. Tokrat je imela tudi počeno kožo na licih in razbito arkado. Pa še marsikaj se je skrivalo pod obleko. Tako hudo ni bilo še nikoli. Tako grozno ni bila videti še nikoli. Tudi premikati se ni mogla. Ždela je na tleh in čisto plitko dihala. Tako jo je manj bolelo. Hotela sem poklicati policijo in rešilca, pa se je branila. Ni hotela. Znova je želela vse sama preboleti. Se sama postaviti na noge.

Postavila sem ji ultimat. Naj mi dovoli, da ji pomagam, ali pa grem. Za zmeraj. Prvič v življenju sem tudi naredila točno to, kar sem rekla.

*

Gledala sem jo. Ležala je na tleh. Obraz je imela skrit v svojih rokah. Prepirali sva se že dobro uro in izgubljala sem živce:

– Mama, ali te peljem k zdravniku ali se odselim to sekundo in te ne poznam več! – Ne kliči nikogar, saj bo vse v redu! Huje zgleda, kot je v resnici. Samo da se malo naspim in da se rane zacelijo. Saj veš, da je potem vedno vse v redu. Tudi tokrat bo.

Nisem je več poslušala. Napolnila sem torbo s svojimi stvarmi in brez besed odšla.

*

Bilo me je groza, ker sem jo pustila samo. Bilo me je strah. Sovražila sem se, ker nisem ostala in ji pomagala. Bala sem se, da ne bo preživela, a sem vedela, da bo. Vedno je, ne glede na to, kako hudi je bilo.

Bila sem vseeno vesela, ker sem držala svojo besedo. Verjela sem, da jo bo to spremenilo. Da jo bo moj odhod od doma streznil. Da bo končno spremenila svoj način življenja. To svoje veselje in spoznanje sem želela deliti še s kom. In svoj strah tudi. Vse to sem si želela deliti z babico. Obe sva hoteli moji mami najboljše. Babica je tudi vedno poskrbela zame.

*

Vso pot do babice sem tekla in si poskušala izbrisati iz glave sliko z zadnjim pogledom na mamo. Prišla sem do vrat. Končno bom lahko malo pozabila na pretepanje. Končno bom lahko z babico verjela v boljšo prihodnost. Pomirjena sem pozvonila. Vrata mi je odprla babica. Videti je bila natanko tako kot mama, samo da so se ji rane že zacelile:

– Saj ni tako hudo. Je že v redu. Po dveh letih se je ponovno pregrešil. Ne smeš mu zameriti.

Sploh je nisem poslušala do konca. Obrnila sem se in stekla stran. Sliki obeh pretepenih obrazov mi nista hoteli več iz glave. Celo noč sta se mi izmenjavali pred očmi, ko sem na klopci v najtemnejšem delu parka čakala na jutro.

*

Od vsej ljudi na svetu sem imela zase samo svojo mamo in babico. Z drugimi sem se sicer pogovarjala, a le tisto, kar je bilo nujno potrebno. Nihče me ni maral. Nobene prijateljice nisem imela. Tudi prijatelja ne.

Enako je bilo z mojo mamo. Imela je samo babico in mene. Moških ni imela za prijatelje ali za pogovor. Imela jih je za druge zadeve.

Z babico je bilo enako kot z mano in mamo. Imela je mojo mamo in imela je mene. Z dedkom sta živela skupaj več kot polovico življenja, a sta živela drug mimo drugega.

Ženske in naše družine smo bile rojene za to, da bomo skozi življenje hodile kot samotarke.Brez prijateljev. Brez sorodnih duš. Ženske istega debla bomo skrbele ena za drugo. To imamo zapisano v genih. Takrat sem v to zelo verjela.

*

Namesto prijateljev in sorodnih duš si je moja mama vedno našla kakšnega moškega. Vedno je moral biti nekdo ob njej. Vsaj fizično. Odkar pomnim ni bila niti en sam dan sama. Tudi pred tem ni bila sama niti en dan.

Mislila je, da s tem dela uslugo obema. Meni in sebi. Da tako tudi jaz nisem nikoli sama. A ni bilo tako. Zaradi nje tudi sama nisem imela prijateljic. Nihče se ni maral družiti z mano. Če pa si je kdo slučajno žele, so ga starši ali učitelji ali drugi otroci prepričali v nasprotno. S kurbino hčerko pa že ne bo nihče prijateljeval.

Svoje mame in tega njenega pogleda na svet nisem razumela vse do dneva, ko sem se odselila od nje.

*

Bila sem neprespana po noči v parku. Bolela me je glava in bilo mi je slabo. V takšnem stanju sem se odpravila po gostilnah. Iskala sem Prvega. Takrat sicer to še ni bil, a je kmalu postal.

Vsakič, ko me je videl, mi je obljubil, da se lahko kadar koli preselim k njemu. Pod pogojem, da bo z mano lahko dela kar koli in kadar koli. Poleg tega, da bom opravljala vsa ženska dela. Dal pa mi je obljubo. Obljubil je, da me ne bo nikoli pretepal. On že ne. On že ni tak.

Našla sem ga. Ves vesel me je prijel za roko in odpeljal domov. Takoj me je porabil za to, zaradi česar je želel, da se preselim k njemu. Takrat je zares postal Prvi. Takrat sem spoznala, kaj moški od ženske želijo. Da si to želijo nekaj krat na dan. Da to dobijo, ne glede na to, če ženska to hoče ali ne.

*

Izkazalo se je, da se Prvi ne pozna najbolje. Ali pa se je po letu dni spremenil. Prvi naenkrat ni bil več takšen, kot je obljubljal. Uporabljati me je začel kot boksarsko vrečo. Nisem bila pretepena, samo razširila sem ponudbo uslug. Dovolila, da je počel z menoj, kar je želel. Za kar me je želel uporabljati.

Po vsaki taki uporabi sem se opazovala v ogledalu. Skoraj nisem prenesla pogleda nase, a sem se morala opazovati. Ob pogledu nase sem videla sliko, kot je bila tista podoba mame in babice, ko sem ju nazadnje videla. Tista podoba, pred katero sem bežala. Tista podoba, ki sem jo sovražila. Tista podoba, ki sem jo spet našla. Ali pa je ona našla mene.

*

Po letu in pol sem ju prvič videla. Obe sta bili videti dobro. Obe sta bili v izjemni formi. Sama sem bila točno takšna, kakršni sta bili, ko sem ju zapustila.

– Oprostita, sedaj vaju razumem.

Objemale smo se in jokale. Bile smo skupaj in bile smo srečne. Bile smo eno. Prvič. V tistem trenutku je bilo to edino pomembno.

*

Prvič, ko mi je tekla kri in sem za nekaj časa izgubila zavest, sem se od Prvega odselila. Nisem šla k mami in tudi k babici ne. Seveda sem si takoj našla naslednjega moškega. Edino ta rešitev mi je padla na pamet in zdela se mi je odlična. Našla sem Drugega.

Tako Drugi, kot vsi za njim, so imeli svoja stanovanja. Kakršna koli so že bila. Vedno sem bila dobrodošla. Vsaj nekaj časa. Vsaj na začetku. Pri nekaterih prej, pri drugih kasneje, pa sem postala boksarska vreča, padala sem po stopnicah in se zaletavala v vrata. Vedno sem se odselila, ko se je to pričelo. Pri nekaterih pri prvem padcu, pri drugih potem, ko sem se komaj lahko izvlekla iz stanovanja.

*

Pri Tretjem mi je prvič prišlo na misel, da sem takšna kot moja mama. Pri Desetem mi je iz podzavesti vse bolj prodirala misel, da živim enako življenje kot moja mama. Takrat sem to misel še lahko odganjala. Pri Petnajstem sem že vedela, da počem vse po vzorcu, ki sem ga v svojem otroštvu videla. Vedela sem, da sem enako nemočna. Vedela sem, da sem enako vdana v svojo usodo.

Pričenjala sem verjeti, da nekaterim ni usojeno biti srečen. Počasi sem se prepričevala, da je takšno življenje edino možno. Na dno srca sem pokopala svoje otroške iluzije o lepšem življenju.

*

Mamo in babico sem velikokrat obiskovala. Vsako posebej. Včasih smo bile tudi vse tri skupaj. Vedno je bila vsaj ena od nas v neuglednem stanju. V stanju po padcu po stopnicah. Ali po tem, ko se je zaletela v vrata. Temu smo pravile neugledno stanje, ker z besedo nismo hotele niti omeniti pretepov.

Če česa ne rečeš na glas, potem se to zares ne dogaja. Potem to ne obstaja. Tega ni! Nikoli več nisem nobene izmed njiju gledala z obtožbami v očeh. Druga drugi smo s pogledi poklanjale le brezpogojno ljubezen.

*

Zadnji, kateremu sem se pustila pretepsti, je bil oče moje hčere. Ko me je zadnjič pretepel, še ni bila rojena. Takrat tudi nisem vedela, da že obstaja ta mala pikica v meni.

Pretepel me je tako, kot niti živali ne pretepeš. Do takrat sploh nisem vedela, da je lahko tako hudo. Iz sekunde v sekundo je bilo slabše. Bolj boleče. Bolj grozno. Stopnjevalo se je do neslutenih razsežnosti. Nato je v trenutku vse izginilo. In bilo mi je lepo. In bila sem srečna.

Prebudila sem se v bolnici. Po treh tednih. Z mamo in babico ob sebi. Z možnostjo preživetja.

*

Pogledala sem okoli sebe. Nisem vedela, kje sem. Ničesar nisem prepoznala. Nato sem ju zagledala. Pogled se mi je uprl v dva upadla, prejokana in utrujena obraza. V obeh sem prepoznala svoje poteze. V obeh se je zrcalilo moje življenje.

Po tem dogodku, ki sta ga obe začutili v istem trenutku, ni bilo konca solz sreče, smeha in joka. Nista si me upali dotakniti, zato sta se objemali in ljubkovali med seboj. Jokale in smejale pa smo se vse tri.

Vstopil je zdravnik in ju odgnal iz sobe. Bal se je zame. Mislil je, da ne bom prenesla takšne čustvene obremenitve. Ni vedel, da mi je mešanica smeha in joka povrnila vero v življenje.

*

Zdravnik me je gledal, kot da sem sama kriva za svoj način življenja. Kot da sem kriminalka, ki je kriva, da se uničuje. Kot da za to nimam pravice. Kot da iz veselja živim tako, kot živim.

– Imeli ste srečno. Lahko bi bilo mnogo huje. – Huje? – Seveda, lahko bi izgubili otroka. – Kakšnega otroka? Saj ga sploh nimam. Najbrž ste me s kom zamenjali. – Z nikomer vas nisem zamenjal. Imate otroka. V sebi. Prišel bo na svet čez šest mesecev.

Pogledala sem ga tako zmedeno, srečno in brezizhodno v istem trenutku, da se je samo obrnil in zapustil sobo. Čutila sem, da mu nekako ni vseeno zame.

*

Novica o pikici v meni me je streznila. Dejstvo, da pričakujem svojega otroka, mi je porodila željo, da spremenim svoje življenje. Odprla mi je oči, da sem pričela iskati rešitev. Mojemu otroku v življenju ne bo tako, kot je bilo meni. Prepričala sem se, da nesreče nimamo zapisane v genih. Pričela sem verjeti, da je vsak lahko srečen. Samo če hoče, če si to dopusti. Če se nauči biti srečen.

Prve misli in obljube so bile enostavne. Bila sem prepričana, da me nič ne bo omajalo pri tej odločitvi. Spremeniti to idejo v življenje je bilo dosti težje. A sem vztrajala. In na to sem ponosna.

*

Zgodbo, ki jo sedaj pripovedujem, občutim tako, kot da bi to doživel nekdo drug. Po komi so se mi v glavi stvari izgubile, premestile in spremenile. Vsega se spomnim. Vem, da so to moji spomini in da se je to dogajalo meni. A ni več spomina na bolečino, na strah, ne nemočnost. Vem, da sem se takrat bala, da me je do neskončnosti bolelo in da nisem bila sposobna temu ubežati. A tega ni več v moji glavi. Vse je le tako, kot da bi gledala film v katerem je igralka do potankosti podobna meni. Ne vem, ali je to zaradi kome ali zaradi sreče. Sedaj sem namreč že nekaj časa zares srečna. Tako srečna, kot bi moral biti vsak. Kot bi se moral vsak na tem svetu naučiti biti srečen.

*

Sliši se kot v pravljici, a je bilo res tako.

Moj zdravnik se je zaljubil vame. Že takrat v bolnici. Na prvi pogled. A mi ni razkril svojih čustev. Vse je skrival pred mano.

Zavzel se je zame kot prijatelj. Prvič v življenju, da je nekdo, poleg moje mame in babice, naredil nekaj dobrega zame. Pomagal mi je poiskati primeren dom. Primerne ljudi, ki so mi pomagali. Primerno okolje, v katerem sem se naučila imeti rada sebe. In nato imeti rada svojo malo punčko. Počasi sem začenjala biti srečna. In v to svojo srečo sem potegnila tudi svojo mamo. In babico. Oni dve nista spremenili svojih življenj. A bili sta srečni zame in za mojo hčerko. Bili sta tudi srečni, ko smo bile vse štiri skupaj. Sami sebi sta počasi dopustili biti srečni. Moja hči pa je bila srečna že od rojstva.

*

Bolj je moja štruca rasla, bolj se mi je spreminjal pogled na svet. Vsak dan sem želela več in več zanjo. In tudi zase. Ugotovila sem, da bo ona imela več, če bom sama imela več. Več sreče, več prijateljev, več ljubezni. A tiste prave ljubezni. Tiste, ki sem se jo morala naučiti sprejeti.

Prav počasi sem spuščala zdravnika bliže in bliže k sebi in tudi on je počasi pričel razkrivati svoja čustva. Vedno bolj je bil moj. Vedno bolj sem si ga želela ob sebi. Zaljubila sem se vanj in nisem si več znala predstavljati življenja brez njega. Ko se je to zgodilo, me je prosil za roko. Poročila sva se in sva srečna. Tudi moja hči je srečna. In srečni so vsi ljudje okoli nas.

Sedaj se ne pogovarjam samo z mamo in babico. Sedaj se pogovarjam z vsemi. A ne samo tisto, kar je nujno potrebno. Pogovarjam se vse in o vsem, kar si želim. Kadar koli.