ponedeljek, 9. marec 2015

Ko se greh pogleda v ogledalu …





Ste že imeli kdaj kakšno skrivnost? Skrivnost, za katero ste vedeli le vi? Skrivnost, ki ste jo še s kom delili? Skrivnost, ki je za vedno ostala skrita? Ali vam je kdaj kakšna skrivnost ušla izpod nadzora in se je razširila med ljudi? Skrivnost, ki naenkrat ni bila več skrivnost? Se je zato v vašem življenju kaj spremenilo?


Ko skrivnost niso povezane s kakšnimi lepimi presenečenji (organiziranje zabave, darila, srečanja…), so v večini primerov povezane z večjimi  ali manjšimi grehi – dejanji, ki naj jih ljudje ne bi počeli, saj so v družbi manj ali bolj nesprejemljivi. V večini primerov so ta dejanja povezana z denarjem, močjo ali seksom – s tem, kar ljudi najbolj zanima pri drugih (in najbolj skrivamo pri sebi).


Ljudje določenih dejanj naj ne bi počeli. A jih vseeno počnemo. Ko jih počnemo sami, zlahka pri sebi najdemo opravičilo, ki ta dejanja v naših očeh zmanjša. No, ne zmanjša dejanj, temveč pomiri našo vest, da jim pripisujemo manjše negativne vplive in posledice. Ko jih počnejo drugi – in pride ta informacija nekako do nas – za nesprejemljiva dejanja težje najdemo opravičilo ali sprejmemo razlago, ki dejanjem daje manjšo težo. Grehi drugih so vedno večji in težji od naših grehov – tudi ko gre za enaka dejanja.


Ali je greh – torej družbeno nesprejemljivo dejanje –, ko zanj vemo samo mi, večji ali manjši v primerjavi z grehom, za katerega izvedo tudi drugi?


Dejanje v povezavi s seksom: Ali ima varanje partnerja enako težo za oba prešuštnika, ko za varanje vesta le ona dva, ali varanje postane "težje dejanje", ko o varanju izvesta partnerja prešuštnikov, sosedje, prijatelji, morda celo cel svet? Ali se z vedenjem o nesprejemljivem obnašanju velikost in teža greha kaj spremni, ali greh ostane enak? Vsak človek je povsem odgovoren za svoja dejanja. Za svoja obnašanja mora prevzeti tudi popolno odgovornost. Tako takrat, ko za svoje obnašanje ve le on sam, kot takrat, ko o tem govori cel svet. Če je kdo grešil, naj sprejme tudi posledice svojih dejanj. Za greh ni odgovoren tisti, ki o njem govori, temveč tisti, ki ga je zagrešil.


Dejanje v povezavi s denarjem in močjo: Ministrica za šolstvo, ki je služila velike zneske poleg svoje redne plače, je učitelje nagovarjala k brezplačnemu delu. To naj bi bilo njihovo poslanstvo. Ko je informacija o njenih zaslužkih prišla v javnost, je ponudila svoj odstop. Ker so "tisti grdi" razkrili njene zaslužke, ne bo mogla več delati v dobro šolskega sistema, ministrstva, vlade in posledično vseh državljanov. Če bi bili pa "tisti grdi" tiho, potem bi bilo njeno delo še naprej odlično in v službi naroda najboljše. Zanjo ni problematično njeno takšno ali drugačno delovanje, temveč to, da se je o tem delovanju razvedelo. Če bi ostalo skrivnost, bi ona ostala na istem delovnem mestu z istim moralnim razkorakom in dvojnimi merili, njeno delo po njenem ne bi bilo sporno, ampak v največjem interesu za državljane (in seveda še najbolj zanjo).


Je torej greh že sam po sebi greh ali postane greh, ko zanj izvedo drugi? Grešimo torej šele po tem, ko nam drugi to očitajo in nam pokažejo ogledalo? So torej drugi krivi za naš greh? Lahko na druge prenesemo vso odgovornost, če se po razkritju ne moremo več gledati v ogledalo? Saj ko stojimo pred ogledalom vemo, da nas drugi vidijo enako, kot sebe vidimo v ogledalu – kot grešnika. Prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in posledice teh dejanj le takrat, ko nam nihče ne more nastaviti ogledala ali smo sposobni prevzeti to odgovornosti tudi takrat, ko smo v dvorani ogledal in vidimo svoja dejanja z vseh kotov in kotičkov?


In kako sprejemamo odgovornost za svoja dejanja: z zanikanjem, z laganjem, s prikrivanjem, z novim neprimernim dejanjem, s prelaganjem krivde na druge, s tem, da dejanje priznamo in se naslednjič obnašamo drugače? Vsak se s tem spopada po svoje – vsak po svoji vesti! A greh je v vsakem primeru enak!

Ni komentarjev:

Objavite komentar