Zakon škarij

Škarje so krasen pripomoček za mnogo stvari. Z njimi lahko odstrižemo predolge nohte. Iz papirja izrežemo lepo obliko in z njo koga razveselimo. Odrežemo tetrapak in si ne polomimo zob. Lahko jih skrijemo in s tem koga razjezimo. Lahko podstavimo omaro in kar na enkrat se omara ne maje več in stoji pokonci. Še veliko je možnosti za uporabo škarje. Škarje so zares koristni izum.



Ob branju knjige Je res ali ste videli na televiziji (Joris Luyendijk) sem spoznala še eno uporabnost škarij. Pravzaprav imajo škarje svoj zakon v televizijskem svetu. Zakon škarij pa deluje tudi v vsakdanjem življenju. Pod tem imenom ga ne poznamo in večino časa nismo pozorni nanj  

                                
                      

Ko se z nekom pogovarjamo, smo prepričani, da so naše in sogovornikove besede pri pogovoru zelo pomembne. Da se le na podlagi besed pogovarjamo en z drugim.  Naši možgani pa delujejo malce drugače. Pravzaprav zelo drugače. Pri pogovoru izrečenim besedam pripisujejo možgani še najmanjši pomen. Ko nekoga poslušamo, naši možgani pri tem sprejmejo samo 7 % sporočila iz besed, 38 % sporočila sprejmejo na podlagi tona sogovornikovega glasu in 55 % iz celotne sogovornikove govorice telesa in obrazne mimike. Torej naši možgani najprej sprejmejo in verjamejo temu kar vidijo, šele nato se posvetijo tistemu, kar slišijo.



Ko nekomu razlagam, da sem polna energija in da lahko premikam gore, medtem ko držim oči komaj odprte, na veliko zeham in sem zleknjena na kavč, mojim besedam ne bo verjel. Ko se skrivam v kotu in istočasno zagotavljam, da sem samozavestna in da grem lahko brez problema med ljudi, se sogovorniku po glavi plete »ja pa ja de!« Enako velja pri dajanju vzgledov: *) nihče te ne bo resno jemal, če boš razlagal, da je zamujati grozno, sam pa ne boš nikoli točen. *) nikogar ne boš prepričal, da je koristno imeti stvari pospravljene, če imaš sam neprestano svoje stvari neurejene in razmetane. *) nihče ne bo začel zdravo jesti zaradi tvojega predavanja o zdravem prehranjevanju, ko boš ob tem zobal čips. Mnogokrat so v naših sporočilih in zgledih škarje odprte, pa se tega pogosto ne zavedamo.



Joris Luyendijk v svoji knjigi poleg ostalega razlaga, kako lahko zgodbo poveš v časopisu in kako na televiziji. Ob tem primeru razloži zakon škarij: »Zakon škarij skrči resničnost na televiziji na to, kar se da posneti. Slika presega zvok, in če tekst govori o nečem drugem kakor slika, gledalec sledi le še sliki. Škarje so odprte, ko slika in zvok nista usklajena. Rezili škarij se združita, ko zvok podpira sliko. Ko sta rezili združeni, je to televizija v najboljšem pomenu besede, z večjo izrazno močjo kot kakršen koli časopisni članek. Težava je seveda v tem, da veliko stvari na svetu ni mogoče posneti.«

Avtor: Keith Haring

Naši možgani delujejo enako tako pri sprejemanju sporočila s televizijskega ekrana kot sprejemanju sporočila od sogovornika, ki stoji pred nami.



Sami smo tisti, ki pri komunikaciji škarje odpiramo in zapiramo. Ko želimo prepričati s svojimi besedami, jim moramo tudi sami verjeti, saj le tako naš ton glasu in govorica telesa sporočata isto sporočilo . Ko želimo sogovornika zmesti ali zavesti, lahko škarje odpremo in dajemo eno sporočilo z besedami, povsem drugo pa z našim obnašanjem. Običajno tudi zven glasu sledi našemu obnašanju.



Ko sprejemamo sporočilo lahko ugotavljamo, ali besednemu sporočilu lahko verjamemo ali ne. Ali ima naš sogovornik odprte ali razprte škarje. Naši možgani vedno vedo, kateremu sporočilu lahko verjamemo! Naša podzavest to prepozna. Tudi pri odprtih škarjah.  Je pa veliko vprašanje, kaj želi naša zavest. Ko želi sprejeti sporočilo, ki je drugačno od sporočila, ki ga zaznavajo naši možgani. Če želimo slišati lepe besede, čeprav nam sogovornikovo telo in glas sporočata nekaj drugega, prepričamo sami sebe, da verjamemo besedam. Ne glede na pretekle izkušnje in morebitna razočaranja. Takrat se delamo, da so škarje zaprte, kljub temu, da rezili škarij gledata vsako na svojo stran.



Sedaj se zavedamo še ene uporabe škarij. Poznamo zakon škarij in kako deluje na naše možgane. In kako deluje na ljudi okoli nas! Z odpiranjem in zapiranjem škarij v komunikaciji, lahko delamo majhne čudeže v boljšem medsebojnem razumevanju. Ob prepoznavanju odprtih in zaprtih škarij pri sogovornikih, lahko sedaj malce bolj zaupamo svoji intuiciji in ne prepustimo željam, da spreminjajo sprejeto sporočilo. Lahko pa svoje in sogovornikove zaprte škarje položimo ene ob druge in uživamo v medsebojnem razumevanju.