Sanja živi v svetu barv. Vse okoli nje je pisano obarvano z melodijo mavrice. V barvitosti sveta uživajo vsi okoli nje in sploh ne pomislijo, da bi bil svet lahko drugačen. Sanja Sanja drugačen svet. Svet, v katerem ljudem ne bodo zadosti barve. Svet, kjer bodo ljudje čutili in slišali, ne samo videli. Verjame, da tak svet obstaja in da ga bo nekoč našla. Takrat tudi ne bo s svojimi sanjami sama, ampak bodo okoli ljudje, ki bodo živeli sanje podobne njenim.

V svetu misli in domišljije živi Domen. Vsi okoli njega so zadovoljni. Njihove misli in domišljija se vrtijo le v krogu znanega. Domen pa je prepričan, da se da živeti tudi drugače. Prepričan je, da obstaja svet, ki presega njihovo domišljijo. Vsak prosti trenutek Domnu domišljija riše vse možne svetove.

V svojih sanjah Sanja sanja Domnov svet. Svet misli in domišljije. V svoji domišljiji si Domen domišlja Sanjin svet. Svet barv. Oba slutnjo drugačnega sveta doživita istočasno. S tem ustvarita čarovnijo in se srečata. Zreta si v oči in sta presenečena, da so se njune sanje, misli in domišljija uresničile. Navdušena sta, da res obstajajo svetovi izven njunega sveta. Sanja razlaga Domnu, kakšno je življenje polno barv. Pisanost svojega vsakdana mu zelo težko razloži, saj Domen ne pozna barv. Ne pozna takih barv, kot obstajajo v Sanjinem svetu. Domen opisuje Sanji, kako ples misli in domišljije oblikuje njegov svet. Kako se tam ljudje gibljejo skozi življenje. Sanja si ta svet predstavlja po svoje, saj moči misli in domišljije Domnovega sveta ne pozna.

Sanja si predstavlja, kakšen bi bil njen svet, če bi bil bolj podoben Domnovemu. Njena slika tega skupnega sveta je čudna. Kar ji pripoveduje Domen je tako drugače od vsega, kar pozna, zato si drugačne slike ne zna naslikati v svojih mislih. Zamisli si sebe, kako bi lahko živela v tem skupnem svetu. Pa ji je slika povsem neprivlačna. Tudi sebe si ne more predstavljati, ampak se v mislih njena podoba vedno spreminja in je povsem daleč od njene prave oblike.

»Kaj pa če bi v skupnem svetu naslikala še Domna? Morda bi si nato lahko predstavljala ta nov čudovit svet!«

Poskusi tudi to. Nič ne pomaga. Oba sta povsem čudna, okorna in daleč od tega, kar sta v resnici. Ta svet ni prav nič podoben njenemu. Prepričana je, da njemu tudi ni. Skupni svet v njenih mislih in tisto, o čemer je sanjala, ko si je domišljala drugačne svetove.

»Ker sem tako rada sama, si moram morda predstavljati samo sebe v tem novem svetu? Morda bi si nato lahko predstavljala ta nov čudovit svet!«

Njena predstava skupnega sveta se sicer obarva, ima malce več poznanih stvari, ona si je malce, a samo malce, bolj podobna, a tega si ne želi. Takšen skupni svet ji ni všeč. Če bi se njuna svetova združila tako, ji ne bi bilo dobro. Je pa že raje v svojem svetu, čeprav sama in s sanjami.

Domnu se dogaja podobno. Skupnega sveta si nikakor ne more predstavljati. Kar si nariše v domišljiji in mislih je daleč od tega, kar si želi.

Pričneta se pogovarjati. Delita si svoje izkušnje s sanjami, mislimi in domišljijo. Drug drugemu podrobno razlagata svoje svetove in drug drugega sprašujeta o podrobnostih drugega sveta. Skupaj razmišljata o skupnem svetu. Naenkrat se vse sestavi. Oba vidita in doživljata nov svet z vsemi lastnostmi njenega in njegovega sveta. Hkrati se pojavil mnogo novega za oba. Ta svet se obema zdi najlepši možni. V njem vidita sebe in drug drugega. Vidita se zelo srečna skupaj.

Sanja si nato ponovno poskusi zamisliti samo sebe v tem novem svetu. V svojem svetu je tako navajena biti sama, da se tudi v skupnem svetu boji bližine nekoga drugega. Čeprav si tega želi. Njena slika skupnega sveta se ponovno razblini. Postane tako okorna, nenavadna in neprivlačna, kot je bila, ko si jo je predstavljala sama. Sedaj je prepriča, da je skupni svet možen edino, če z Domnom vstopita vanj skupaj in v njem poskusita zaživeti en ob drugem.

Nerodno se dotakneta drug drugega. Najprej rahlo, nato se močno primeta za roke. Drug drugemu stisneta dlani. Povleče ju v vrtinec. Skupaj s pričakovanjem opazujeta, kaj se dogaja okoli njiju. Nehata se vrteti, vrtinec se umiri in znajdeta se v novem svetu. Sanji misli, da je to Domnov svet. Domnu ga vidi kot Sanjin svet. Oba sta pozorna le na razlike od tega, kar poznata.

»Zakaj sem morala v njegov svet? Zakaj ni Domen prišel v mojega?«

»Kako sva se znašla v Sanjinem svetu, ko sva hotela ustvariti, skupnega?«

Bolj se razgledata naokoli. Poslušata zvoke tega sveta in poskušati občutiti, kaj ju obdaja. To ni njegov svet. To ni njen svet. Ta svet je mešanica. Vsak iz svojega sveta sta vzela tisto, kar se jima je zdelo dobro. V skupni svet sta preslikala tudi tisto, kar se jima je v svetu drugega zdelo dobro. Barvitost njenega sveta in misli njegovega. To sta naredila povsem spontano in oba naenkrat. Spogledata se in prisluhneta novim zvokom njunega sveta. Za oba so popolnoma novi. Pred njima se razgrinja skupno večno življenje, kjer se bosta prilagajala drug drugemu in se skupaj privajala na neprestane novosti. Veselila sta se tega, saj vesta, da jima bo vedno zanimivo, čeprav ne vedno zabavno. Začneta s skupno dogodivščino in oba radostno požvižgavata ob novostih okoli njiju in v družbi drug drugega.

Ne! Ne? Ne…

Kakšen je tvoj odnos do besedice "ne"? Jo veliko uporabljaš? Jo malo uporabljaš? Se sploh (ne) zavedaš, kdaj jo uporabiš?

Naši možgani delujejo po svojem principu in delujejo vedno na enak način. Če ti rečem, da si NE predstavljaj pikčastega krokodila sredi dnevne sobe …….. si ga bodo tvoji možgani lepo naslikali v mislih in tako ga boš v svoji glavi videl. Možgani morajo namreč najprej videti, slišati in doumeti, česa si ne smejo predstavljati. Zato predstavo o tem seveda najprej ustvarijo v naši glavi, da bi jo lahko potem izbrisali. Potem pa poskusi na ukaz v trenutku zbrisati to sliko! Kako hitro ti uspe "prepoditi" pikčastega krokodila iz glave?

S sodelavci in šefom sedite za mizo na neformalnem druženju ob praznovanju rojstnega dne vaše sodelavke. Vsi lepo klepetate, se prijetno počutite in uživate v teh prostih službenih trenutkih. Naenkrat šef reče tako naglas, da ga vsi lahko slišite: "Danes se ne bomo pogovarjali o vašem slabem uspehu in posledicah za vsakega izmed vas." S tem, ko je izrekel ta stavek, se je prijetno vzdušje takoj spremenilo. Vsakemu od vas se je v možganih "odprla" možnost, da je danes tisti dan ter tukaj in zdaj tisto mesto, ko se boste pogovarjali o slabih rezultatih. Kot bi nekdo v trgovini rekel: "Danes ne bom streljal, ker nimam s seboj pištole." S tem bi vas "spomnil", da bi jo lahko imel. Pištoli bi dal obstoj. Čeprav je rekel NE bom streljal, saj NIMAM pištole. Vaši možgani bi si pištolo narisali v glavi ter jo postavili v tisti trenutek in kraj. Sami je ne bi mogli kar tako izbrisati iz misli. Sploh pa ne z uporabo besedice "ne".

Starši so običajno velik producent besedice "ne". Poslušajte stavke na igrišču, v trgovini ali doma: ne plezaj tako visoko, ne teci tako hitro, ne sedi tam, ne, dotika se tega, ne hodi po toboganu, ne brcaj, ne kriči, ne ropotaj, ne razmetavaj, ne riši po stenah, ne polivaj … ne … ne … ne … ne! Pojdite v taksi in vozniku dajte navodilo: ne peljite me v Šiško, ne v Tivoli, ne na Slovensko, ne v Moste, ne na Šmarno goro … kam vas bo taksist odpeljal? "Peljite me v Piran." In v Piran boste prišli! "Roke imej ob telesu! Usedi se in se spusti po toboganu! Tiho mi povej! Odloži žlico! Riši po listu!

Otroku natočiš poln kozarec vode, ki naj ga odnese na mizo. Pri tem mu seveda zabičaš: "Ne polij!" Otrok, z namenom da izpolni tvoje navodilo, prime kozarec z obema rokama, ga gleda in počasi hodi do mize. Pri tem si v glavi govori: "Ne polij! … Ne polij! … Ne polij! … N' polij! … N' polij! … Polij! … Polij! … Polij!" Možgani ubogajo navodilo in na tleh je luža.

V takih primerih bi bilo bolje, da bi besedico "ne" izpustili in dali navodila ali stavke v drugačno obliko. V obliko brez "ne"!

Vsekakor pa je besedica "ne" zelo pomembna in jo marsikdo v drugačnih situacijah ne zna ali ne upa izreči. Marsikdo je prepričan, da ga bodo imeli ljudje radi le, če bo izpolnjeval vsako njihovo željo. V takih primerih je besedico "ne" treba izreči naglas, samozavestno in z ljubeznijo do sebe.

Ko se greh pogleda v ogledalu …





Ste že imeli kdaj kakšno skrivnost? Skrivnost, za katero ste vedeli le vi? Skrivnost, ki ste jo še s kom delili? Skrivnost, ki je za vedno ostala skrita? Ali vam je kdaj kakšna skrivnost ušla izpod nadzora in se je razširila med ljudi? Skrivnost, ki naenkrat ni bila več skrivnost? Se je zato v vašem življenju kaj spremenilo?


Ko skrivnost niso povezane s kakšnimi lepimi presenečenji (organiziranje zabave, darila, srečanja…), so v večini primerov povezane z večjimi  ali manjšimi grehi – dejanji, ki naj jih ljudje ne bi počeli, saj so v družbi manj ali bolj nesprejemljivi. V večini primerov so ta dejanja povezana z denarjem, močjo ali seksom – s tem, kar ljudi najbolj zanima pri drugih (in najbolj skrivamo pri sebi).


Ljudje določenih dejanj naj ne bi počeli. A jih vseeno počnemo. Ko jih počnemo sami, zlahka pri sebi najdemo opravičilo, ki ta dejanja v naših očeh zmanjša. No, ne zmanjša dejanj, temveč pomiri našo vest, da jim pripisujemo manjše negativne vplive in posledice. Ko jih počnejo drugi – in pride ta informacija nekako do nas – za nesprejemljiva dejanja težje najdemo opravičilo ali sprejmemo razlago, ki dejanjem daje manjšo težo. Grehi drugih so vedno večji in težji od naših grehov – tudi ko gre za enaka dejanja.


Ali je greh – torej družbeno nesprejemljivo dejanje –, ko zanj vemo samo mi, večji ali manjši v primerjavi z grehom, za katerega izvedo tudi drugi?


Dejanje v povezavi s seksom: Ali ima varanje partnerja enako težo za oba prešuštnika, ko za varanje vesta le ona dva, ali varanje postane "težje dejanje", ko o varanju izvesta partnerja prešuštnikov, sosedje, prijatelji, morda celo cel svet? Ali se z vedenjem o nesprejemljivem obnašanju velikost in teža greha kaj spremni, ali greh ostane enak? Vsak človek je povsem odgovoren za svoja dejanja. Za svoja obnašanja mora prevzeti tudi popolno odgovornost. Tako takrat, ko za svoje obnašanje ve le on sam, kot takrat, ko o tem govori cel svet. Če je kdo grešil, naj sprejme tudi posledice svojih dejanj. Za greh ni odgovoren tisti, ki o njem govori, temveč tisti, ki ga je zagrešil.


Dejanje v povezavi s denarjem in močjo: Ministrica za šolstvo, ki je služila velike zneske poleg svoje redne plače, je učitelje nagovarjala k brezplačnemu delu. To naj bi bilo njihovo poslanstvo. Ko je informacija o njenih zaslužkih prišla v javnost, je ponudila svoj odstop. Ker so "tisti grdi" razkrili njene zaslužke, ne bo mogla več delati v dobro šolskega sistema, ministrstva, vlade in posledično vseh državljanov. Če bi bili pa "tisti grdi" tiho, potem bi bilo njeno delo še naprej odlično in v službi naroda najboljše. Zanjo ni problematično njeno takšno ali drugačno delovanje, temveč to, da se je o tem delovanju razvedelo. Če bi ostalo skrivnost, bi ona ostala na istem delovnem mestu z istim moralnim razkorakom in dvojnimi merili, njeno delo po njenem ne bi bilo sporno, ampak v največjem interesu za državljane (in seveda še najbolj zanjo).


Je torej greh že sam po sebi greh ali postane greh, ko zanj izvedo drugi? Grešimo torej šele po tem, ko nam drugi to očitajo in nam pokažejo ogledalo? So torej drugi krivi za naš greh? Lahko na druge prenesemo vso odgovornost, če se po razkritju ne moremo več gledati v ogledalo? Saj ko stojimo pred ogledalom vemo, da nas drugi vidijo enako, kot sebe vidimo v ogledalu – kot grešnika. Prevzamemo odgovornost za svoja dejanja in posledice teh dejanj le takrat, ko nam nihče ne more nastaviti ogledala ali smo sposobni prevzeti to odgovornosti tudi takrat, ko smo v dvorani ogledal in vidimo svoja dejanja z vseh kotov in kotičkov?


In kako sprejemamo odgovornost za svoja dejanja: z zanikanjem, z laganjem, s prikrivanjem, z novim neprimernim dejanjem, s prelaganjem krivde na druge, s tem, da dejanje priznamo in se naslednjič obnašamo drugače? Vsak se s tem spopada po svoje – vsak po svoji vesti! A greh je v vsakem primeru enak!