Čarobni voziček


To sem jaz, Miha.

Zelo rad sem obkrožen s prijatelji, rad se z njimi igram in zabavam. In vedno sem dobre volje.

Nekaj časa pa ni bilo tako. Imel sem prometno nesrečo. Avto se je zaletel vame, čeprav sem pravilno prečkal cesto. Od takrat se moje noge ne morejo več premikat.

Naenkrat sem bil drugačen od vseh svojih prijateljev. Samo jaz sem bil na invalidskem vozičku. Zato sem hotel biti sam. Vse sem podil stran. Še s starši sem se težko pogovarjal, saj so imeli neprestano solzne oči. Trudili so se, da bi to skrili, a sem opazil. Zaradi vsega skupaj sem bil slabe volje. Vsak dan. Cel dan.

Moja prijateljica Lana se ni pustila spoditi. Prihajala je k meni, pa čeprav sem mnogokrat nanjo vpil, jo ignoriral ali jo celo žalil. Vedno je bila ob meni dobre volje. Brala mi je, mi pripovedovala zgodbe, včasih samo tiho sedala ali se igrala z mano. Vedno se je obnašala, kot da je z mano vse v redu in da lahko vse počnem. Ko mi je pokazala, da lahko z njo plešem, sem res začel verjeti, da lahko delam skoraj vse. Med plesom sem se smejal in užival, tako kot pred nesrečo.

Kadar nisem plesal, se svoje slabe volje nisem mogel znebiti. Lana mi je tudi za to pokazala čarovnijo.

"Ko sem slabe volje, skočim v krog veselja!"

"Saj to sploh ne obstaja! Kje ga pa kupiš?"

"Nikjer, narediš si ga."

"Jaz si ga že ne bom delal, saj ne morem skočiti vanj."

"Prav imaš! Tebi bova naredila nekaj čisto drugega, nekaj, česar še nihče nima. Naredila ti bova invalidski voziček dobre volje."

"Kot da se to da."

Lana je prižgala radio in začela plesati. Kot nora se je vrtela po sobi. Še mene je prijela zaroke in sva plesala. Kmalu sem začel uživati in se smejati.

"Sedaj močno primi ročaj svojega vozička!"

Nekaj časa sem ji držal, nato me je Lana spet zvabila v ples. Ko sem spet užival in se smejal, sem moral spet prijeti ročaje na enak način. To sva nekajkrat ponovila.

Zvečer, ko je Lana odhajala domov, sem bil že spet slabe volje, zato mi je rekla: "Uporabi svoj invalidski voziček dobre volje." Pogledal sem jo, kot da jo prvič vidim. " Močno primi ročaj svojega vozička!"

Delovalo je. Takoj sem postal dobre volje. Zares sva naredila čudežni invalidski voziček!

Sedaj sem res tak, kot vsi moji prijatelji. Hodim v šolo, se igram in rad odkrivam nove stvari. Včasih me tudi kaj razjezi ali spravi v slabo voljo. Takrat počakam da mine, ali pa to spremenim s čarovnijo. Pravzaprav nisem več tak, kot vsi moji prijatelji, jaz sem čarovnik! Čarovnik sem, tako kot Lana, moja res res najboljša prijateljica.